Dragi moj blaženi Janez!

Reči zate, da si bil umetnik, je sicer prav. Ni pa pravično in ni dovolj.

Ne le, da si bil umetnik, bil si zvezdnik.

Tvoje krstno ime – Guido di Pietro –  razen nekaj cerkvenim zgodovinarjem, nikomur ne pove in ne pomeni nič …

Tvoje redovno ime – Janez iz Fiesole – prav tako ne.

Medtem ko ob omembi tvojega zvezdniškega … umetniškega imena, zastriže z ušesi vsak, ki je v življenju uspešno rešil več kot dve križanki!

Mnogi ne vedo, da je bila Marlyn Monroe v resnici – Norma Jeane Mortensen …

da je bilo pravo ime Marka Twaina – Samuel Langhorne Clemens …

da je Rifle – tudi Janez in da je Challe Salle  – Saša Petrović …

ter da je bil Andy Warhole, ki je rekel, da bo vsak dočakal svojih petnajst minut slave, v rojstni list vpisan kot Andrew Warhola!

In Janez iz Fiesole je bolj znan kot Fra Angelico. Beato Angelico!

Le da si ti, Janez, umetniškega imena nisi nadel – kot tvoji sodobni zvezdniški kolegi – zato, da bi šlo bolje v uho … da bi bilo bolj privlačno in da bi lepše in lažje sedlo v križanko! Niti si ga nisi nadel sam. Niti ne za časa življenja. Pač pa so ti ga nadeli tvoji občudovalci in sledilci po smrti. In je tako tvoje umetniško ime pravzaprav tvoje svetniško ime!

Slave in časti nisi iskal, kar sicer tvoje zvezdništvo postavlja pod vprašaj, umetnost pa nikakor. In ko te je papež hotel postaviti za škofa, si rekel: »Ne znam učiti, pridigati ali voditi ljudi; ne znam drugega kot uporabljati svoj dar slikanja v božjo slavo. Pustite me raje, da sem to, kar sem, saj je varneje ubogati kot pa vladati.«

Menda se nisi dotaknil čopičev, če prej nisi pomolil.

Zdi se mi, kot da te poznam … zato, ker sem enega takega umetnika – slikarja gledal in doživljal zelo od blizu. In ga nisem nikoli poklical po njegovem pravem imenu, s katerim je bil vpisan v rojstni list, niti ne po umetniškem imenu, ker ga ni imel, pa čeprav je bil velik umetnik, ampak sem mu v prvi polovici svojega življenja rekel: ati, v drugi pa: ata … ker sem ga obiskoval z otroki, njegovimi vnuki. Tudi on je slikal v božjo slavo … in je ta božja slava preživljala številčno družino, saj Bog vrne z zvrhano in potlačeno mero.

Zdaj sta oba, ti Fra Angelico in moj oče, zvezdi.

Obilo žegna za tvoj god … Ata ni pil, ga pa lahko počastiš s čajem – in nam ga vrni in razlij na nas. Žegen, ne čaj …

Gregor

PRISLUHNI