Ljubi moj sveti Blaž!

Že zdaj vem, da bo malo hecno, ko te bom ob koncu tegale zapisa zaprosil za žegen, kajti na »blažev žegen« nihče nič ne da. In roko na srce, smo »blaževih žegnov« na vseh mogočih področjih našega življenja vsi do grla siti! In ko smo že ravno pri grlu: pravi »blažev žegen«, torej tvoj žegen, ljubi moj sveti Blaž, pritiče prav grlu. Oziroma varuje prav pred boleznimi v grlu. In vsem drugim zlom.

A kot rečeno: na to redkokdo še kaj da. Jaz pač. In ni prav nič čudno. Saj sem od grla poklicno, finančno in torej čisto eksistencialno, življenjsko odvisen. In se vsako leto postavim v vrsto. In nastavim glavo med križani sveči. Če le ne pride kaj vmes. Če le ne zbolim. Kajti zbolim, kdaj pa kdaj, tudi na grlu, kljub žegnu. Pa še vedno zaupam vanj. In si rečem: kako hudo bi šele bilo brez žegna!

Ljubi moj sveti Blaž, ljudje te ne jemljejo resno. Kot se ne jemlje resno sezonskih prehladov. Dokler nas ne položijo v posteljo. Ker ljudje ničesar ne jemljemo resno, dokler se ne zgodi kaj resnega. Potlej pa postanemo resni, da je prav smešno.

Da tvoj žegen pokriva področje grla, nima prav nobene zveze s prehladom ali gripo, temveč z ribjo koščico, ki se je zataknila pobiču v grlu in te je obupana mati prosila za pomoč. In si požegnal in pomagal, da fant ni umrl … Čeprav si bil sam na poti v smrt. Mučeniško smrt. Ki si jo pretrpel, da si prejel najvišji žegen. Oziroma: žegen Najvišjega.

A če se mene vpraša, bi te postavil za zavetnika mlačnih kristjanov. Tistih, ki se jim zmeraj, znova in znova, zatakne kakšna koščica božje besede, da je ne morejo požreti … in se davijo … in davijo še bližnjo in daljno okolico … svoje bližnje in daljne … in izpljunejo, rekoč, da tole pa ne gre dol, tole je pa neužitno, tole je pa že preživeto in ni za nas, ki smo napredni … in kar je še takih – kot jim rečejo – svobodomiselnih izgovorov, pa čeprav so bolj slaboumni. Izgovori, da ne bo pomote in da ne bom izpadel še bolj zloben kot sem, ko sem ravno doma od maše s tvojim žegnom!

Prebral sem v tvojem življenjepisu še podatek, da si nekaj časa bival v pustinji, med divjimi zvermi. Ki pa si jih vse ukrotil. In sem se, zloben kot sem – o, blažev žegen, blažev žegen – spomnil, da je organistu in zborovodju v naši fari tudi ime Blaž … ki mu na tem mestu voščim za god … in da je zborovodja pravzaprav tudi neke vrste »krotilec« in bom tu naredil piko, da ne bodo pevke in pevci z našega kora, ki so vse in vsi po vrsti nadvse prijazne gospe in gospodje, po nepotrebnem užaljeni. Naj primera velja za vse zbore vsepovsod.

Ljubi moj sveti Blaž. Obilo pravega, dobrega žegna za tvoj god, pa nam ga vrni, čeprav je »blažev« in ga izlij na nas.

Gregor