Preljuba Devica in Mati!

Bil sem v Lurdu, enkrat samkrat, pred štiriintridesetimi leti. Bil sem še mulc. Spominjam se križevega pota v pozlati, štantov s spominki in drugega nič. Ne cerkve ne votline. Edino še pitja vina iz kozarca za umivanje zob v mali samostanski sobici. Nekaj kozarcev. In kozarec preveč. Puberteta, kaj češ!
Z ženo sva se napotila v Lurd, v obdobju, ko sva imela dovolj denarja da sva si to lahko privoščila, a premalo časa, da bi si to privoščila … in tako sva prišla le do Pariza. Spominjam se Louvra, Cerkve Srca Jezusovega, podzemne železnice in hotelske sobice. Lepo … In tudi požegnano. Saj sva se iz »mesta luči«vrnila z našo Lučko. Pozna puberteta, kaj češ.
Se pa Lučka – oziroma Lucija Barbara – zdaj bliža vrhuncu pubertete!
Ne rečem, da me ne vleče v Lurd. Se pa hkrati tudi sprašujem, zakaj bi se podal na več kot 1500 kilometrov dolgo pot, če pa stanujem dobrih 20 kilometrov stran od Brezij?
A ljudje smo romarji. Pripravljeni smo … sposobni smo … in ne nazadnje: moramo … premagati tisoče kilometrov – takih in drugačnih, ne zgolj prehojenih … predvsem premišljenih … premoljenih … da pridemo do … svojega bistva.
Bog je blizu. Ni pa je daljše poti, kot je pot do samega sebe!

Je to Božja previdnost ali Božja duhovitost, ljuba Lurška Marija, da ti ob tvojem godu, ki je tudi svetovni dan bolnikov, pišem bolan. Nič hudega, sicer. Nič, kar ne bi prešlo. Malo hujši sezonski prehlad, ki me pripravi do tega, da se v prvi fazi zasmilim samemu sebi … v drugi in tretji fazi, pa me nauči sprejetja in potrpežljivosti, četrta faza pa me pospremi pred tvojo podobo … katerokoli že … na kateremkoli kontinentu in v kateremkoli obdobju si se že pojavila … da se pridružim množici romarjev ali turistov, zdravih ali bolnih, goreče vernih ali vernih zgolj iz navade … in vsi v rokah držimo nalomljene trse in tleče stenje … in kličemo: Prosi za nas!

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga res izprosi in razlij na nas!

Gregor