Ljubi moj Jezus!

Danes se spominjamo dne, ko si na goro Tabor, na visoko goro, zvlekel tri svoje učence in jim za trenutek dal videti delček svojega nebeškega veličastva. In ti trije ubogi možakarji niso niti dobro vedeli, še manj razumeli, kaj se godi.

In poročilo o tem dogodku, zapisano v evangelijih, se bere kot komedija … ali vsaj kot vic: Ti, ljubi moj Jezus, na vrh gore odpelješ tri svoje najbolj zveste, najpametnejše, najbolj odprte in dovzetne učence, se med molitvijo spremeniš … obličje in oblačilo se ti zableščita … odpre se nebo in sestopita Mojzes in Elija … Trije apostolski izbranci pa med vsem tem čudežnim nebeškim rompompomom spijo. In ne vejo, kaj se godi!

Prav gotovo ne gre za eno tistih prilik, ko si na koncu dodal tisti svoj znameniti stavek: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«

A zgražanje vendarle ni na mestu. Kolikokrat v življenju sem tudi sam slep za božjo slavo … za čudovita božja dela … ne nazadnje za tvoje prijateljstvo, Jezus? Koliko tega v življenju prespim ali pa se prepozno predramim? Koliko tega imam – zaradi svojega življenjskega dremeža, seveda – zgolj za sanjarijo in utvaro?

Apostolska trojica je zaspala na vrhu gore, brez dvoma utrujena od vzpona. Kolikokrat spim in dremljem jaz, in kolikokrat spimo kar občestveno, ljubi moj Jezus, ob oltarni mizi, na kateri se spreminjaš, prihajaš med nas in celo postajaš del nas samih! Se sploh zavedamo, kaj se godi? Razumemo? Vsaj verujemo? Ali smo se povzpeli na goro zgolj zato, da smo spolnili svojo krščansko dolžnost? Da nas, ko bomo nedeljsko popoldne preležali na kavču, ne bo preveč pekla vest?

Ljubi Jezus, svojim trem učencem si naročil, naj ne pripovedujejo o tem, kar so videli. Pa čeprav je bilo to, kar so videli potem, ko so se končno predramili, brez dvoma močno doživetje. Jaz, s tako rekoč sleherne prižnice mnogokrat spodbujen naj neprestano evangeliziram in misijonarim, trobezljam o svojih doživetjih z Jezusom, pa čeprav, kot rečeno, dosti tega prespim. Pa bi bilo bolje, ko bi molčal. Dokler poslušalcem ne bom znal povedati in razložiti tega, kaj pomeni »vstati od mrtvih«, dokler tega ne bom živel tako, da bodo to iz mojih besed in del sami razbrali, dokler se vpričo njih ne bom spremenil, so vse moje besede zgolj nesmiselne fraze.

Ljubi moj Jezus, če že vse prevečkrat prespim tvoja spremenjenja in bleščanja, me prosim ohrani budnega vsaj v Getsemanskem vrtu, kjer je že omenjena apostolska trojica prav tako zasmrčala. 

A kdo bi jim zameril, po tako obilnem obedu.

Pozdrav v nebeške višave, kjer se nikdar ne spi, in pošlji nam žegna. Smo ga potrebni.

Gregor

 

PRISLUHNI