LJUBI BOG!

O blažena, presveta Trojica!
Neskončni, usmiljeni in – kot ti najraje rečem – ljubi Bog!

Ne zameri, ker se obračam k Tebi takole – pisno, a zadnje čase se srečujem s teološko podkovanimi in izobraženimi ljudmi, ki trdijo, da Te poznajo, da sodelujejo s Tabo in so sploh v tesnih stikih s Teboj (in prav nobenega razloga nimam, da jim ne bi verjel), vendar me prepričujejo in mi skušajo dokazati, da nisi tak kot Te poznam, da si – milo rečeno – precej drugačen. 

Verjemi mi, da sem se prestrašil! Iz njihovih opisov in dokazov bi rekel, da si precej zapet, zresnjen, kar nekoliko zagrenjen, v hlačah na rob, z vedno zapeto srajco in seveda v kravati in suknjiču, z urnikom in natančno točkovanim dnevnim redom – nekakšen božji birokrat. 

A oprosti, takega Te res ne (s)poznam. Kajti k meni prideš vedno z odpeto srajco in z zavihanimi rokavi, včasih le v ”konotjerci”, prepoten in zadihan (sklepam, da od teka ali pa dobro opravljenega dela), razmršenih las (jasno, da jih še imaš in to pri Tvoji ”starosti”, kar ti odkrito zavidam), in kar sem mi zdi najpomembnejše: vedno dobre volje in nasmejan. Na prvi pogled je torej jasno, da se ”moja” podoba razlikuje od ”njihove”! 

A le na prvi pogled!

Ko sem razmišljal, kako je to mogoče, sem pomislil, da Te ”oni” poznajo le ”v službi”: v službenem času, po službeni dolžnosti, ko si storilnostno naravnan. K meni pa prideš ”popoldne”, ko si odložil vsakdanje skrbi, ko si sezul čevlje in obul copate, ko imaš čas za klepet in kozarec rdečega. 

Zakaj tako? Ne vem. Vem le, da ne ”moja”, ne ”njihova” podoba nista popolni in ne ”moja” in ne ”njihova” podoba nista pravi. 

In vendar sta!? 

Ti se v svoji božji Modrosti vsakemu izmed nas razkrivaš in daješ posebej, vsakemu tako kot potrebuje in kot veš, da je prav. Ljudje Te, v svoji predrznosti in napuhu, skušamo opredalčkati in te vtakniti v fascikel, pa se, hvala Ti, ne pustiš.

Po vseh najinih ”popoldanskih” srečanjih sem trdno prepričan le o tem, da si neskončen. Neskončen v vsem kar si in v vsem kar počneš!
Da si skrivnosten.
(In če bi hotel biti predrzen, kar seveda sem, bi skrivnosten nekoliko nerodno prevedel z apokrifen; pa kar vidim privzdignjene in namrščene obrvi in tega ne bom storil!)

Oprosti, ker sem Ti pisal, ne da bi se o tem prej posvetoval s kakšnim teologom, ampak tole je moralo na plano. Pa saj Ti ne boš užaljen. Prej ”oni”!

Oglasi se kaj. V moji kleti je vedno steklenica rdečega in temperatura primerna.

Napisal bi ‘Bog Te živi’, pa je malo hecno.

Tvoj. Vedno bolj.

Grega