Ljubi moj sveti Janez brez glave!
Splošno znano je, da si izgubil glavo zaradi ženske.
In to ne tako leporečno ali v prispodobi in v pomenu v kakršnem frazo »izgubiti glavo« uporabljamo v naših pogovorih danes, temveč na žalost kruto in čisto dobesedno. Pravzaprav si, če sem natančen, glavo izgubil zaradi dveh žensk. Ter seveda zaradi enega desca, ki se je obnašal kot baba in je kot prvi izgubil glavo – v leporečnem in prispodobnem pomenu fraze – zaradi teh dveh že omenjenih dam!
Dovoli, da povzamem za nepoučene: Kralj Herod se je na svoj rojstni dan zažural in zapil. Njegova pastorka, ki je bila hkrati tudi njegova nečakinja, saj je bila hčerka Herodiade, žene njegovega brata Filipa, ki si jo je Herod prisvojil, je pred njim zaplesala. Iz vsega, kar sledi, lahko seveda sklepamo, da dekletce ni bilo grdo. Staremu kozlu so se namreč pocedile sline in je mali balerini za nagrado – ali morda kot obet še česa več – obljubil, kar ji srce poželi do polovice svojega kraljestva.
Deklica se je posvetovala s svojo materjo, že omenjeno Herodiado, ter si po njenem nasvetu ali bolje rečeno – načrtu, zaželela na pladnju servirano glavo Janeza Krstnika. In jo je tudi dobila.
Malo manj znan, predvsem pa manj razširjen podatek pa je, zakaj se je Janez Krstnik zameril Herodu, še bolj pa, kot nas pouči gornja zgodba, Herodiadi. Herod Antipa je namreč zapustil svojo prvo ženo in se poročil z bratovo. Nekaj, kar je po tedaj veljavnih zakonih veljalo ne le za nemoralno, temveč tudi za nedopustno. A oblast je oblast in slast je slast!
Če zanemarimo religiozne in moralne vzgibe – kar je dandanašnji še kako v modi – tako Herodovih kot tvojih dejanj, ljubi moj Janez Krstnik, lahko mirno zaključimo, da si bil ob glavo zato, ker si bil ( zmotno ) prepričan, da je zakon enak za vse. Da se ga mora držati tako ta, ki ga je spisal, kot ta, ki ga posluša. Da pravila veljajo v enaki meri za vse: od svinjskega pastirja do kronane glave. Ampak pozabil si, da kadar kdo ne zna ali ne zmore razmišljati s svojo glavo, je kdo drug ob glavo! Ali pa se za to pač nisi zmenil.
Da ne bom tožen, naj dodam, da je kakršnakoli podobnost z dogajanji v naši deželici, z našimi Janezi, zgolj naključna, neželena in celo moteča! Kajti ti, ljubi moj sveti Janez Krstnik, si bil in si še kakorkoli obračamo resničen svetnik, naši janezi pa so zgolj svojevrstni svetniki.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na naše glave dokler jih še imamo.
Gregor
PRISLUHNI
