Preljubi sveti Ernest!

Čisto resno: nisem ne zgodovinar ne poznavalec toda križarske vojne, v katerih si tudi ti mučeniško izgubil svoje življenje, imajo v mojih ušesih in srcu prej negativen prizvok kot karkoli drugega.

Četudi je bil povod za križarske pohode pozitiven – namreč: omogočiti romarjem dostop do svetih krajev, ki so padli pod muslimansko oblast – se je v imenu teh tako imenovanih svetih vojn zgodilo toliko nekrščanskega, da cilj nikakor ne more opravičiti sredstva.

Pa vendar: po krstu pripadam Cerkvi, temu mističnemu Kristusovemu telesu, ki mu je glava On sam. A to telo je skozi zgodovino dostikrat zašlo na kriva pota, ker noge in trup niso šli, kamor jim je velela glava in kamor jih je hotel voditi Duh. To telo je tekom zgodovine dostikrat zbolelo, pretrpelo mnogo ran, a jih vseeno morda celo več zadalo.

Seveda se lahko vzvišeno distanciram od zablod in stranpoti Cerkve, lahko farizejsko viham nos ali celo opravičujem vse grozote že omenjenih križarskih vojn, pa lova na čarovnice, pa Inkvizicije in še marsičesa, kar nam lepo, »po spisku« kot se reče, dostikrat res neupravičeno, večinoma pa ne, očitajo zgodovina, učbeniki in prenekateri sogovorec. Lahko pa – ker sem kristjan, ker sem ud tega večnega in Božjega telesa – prevzamem odgovornost. Lahko priznam, lahko se opravičim, lahko se pokorim in molim.

Če se komu zdi, da pretiravam, ga povabim, da sam pri sebi preveri, koliko Cerkvenega DNKja se pretaka po njegovih žilah, kot bom zdajle storil sam. 

In se vprašam: Kolikokrat sem tudi sam šel na »križarsko vojno« nad svojega bližnjega terjat pravico in resnico, ne da bi pri tem upošteval prve in največje zapovedi: ljubezni do Boga in do bližnjega? Kolikokrat sem se neusmiljeno lotil spreobračanja, ker sem v svojem bližnjem namesto brata videl pogana in nevernika? Kolikokrat sem, ker sem zašel v spor z bližnjim, namenoma iskal in izzival njegove napake in slabosti, da bi ga potem lahko – kot čarovnico – zažgal na grmadi svoje pravičnosti in popolnosti, ali ga pokončal z giljotino svojega napuha? Kolikokrat sem v inkvizitorski maniri obsodil svojega bližnjega s premalo ali nič dokazi, zgolj zato, da bi dokazal svojo svetost in pravičnost?

Opravičujem se vsem poznavalcem, strokovnjakom, zgodovinarjem in seveda pobožnim dušam zaradi mojega površnega poznavanja, a vsaj ti, ljubi moj Ernest, upam, da razumeš, kaj hočem povedati. 

Naše človeško omejeno dojemanje seveda najpogosteje reagira kot Peter v Getsemanskem vrtu: izvleče meč in zamahne po bližnjemu. Ljubezen, ki jo uči Kristus, pa nam je nora, saj on vsakič znova seže po tistem, kar smo v svojem besnem sovraštvu odsekali in ozdravi. (glej Lk 22,51)

Ljubi moj sveti Ernest! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo pokorni telesni udje Glavi – Kristusu.

Gregor

 

PRISLUHNI