Ljubi moj blaženi Inocenc XI!

Človek pravzaprav ne ve, kako bi ogovoril neznanca. Če je ta neznanec pobožen tip, je še težje. Če pa gre za papeža, pa se beseda res zatakne!

A morda je to zgolj moj problem – in tvoj, ljubi moj Inocenc – ko ne vem, kaj naj rečem papežu iz sedemnajstega stoletja. Pa bi ti lahko rekel marsikaj. Tudi kaj neumnega … ker si ti že davno v božjem naročju in bi mi »odondod« brez dvoma in brez težav odpustil še tako traparijo. Mnogi moji sodobniki pa nimajo nikakršnih težav in zadržkov, ko tvojemu papeškemu kolegu in nasledniku Frančišku, brez premisleka zabrusijo, kar jim ravno prileti v tisto, kar običajno imenujemo – možgani! 

Povejmo na glas: papeška služba ni zgolj duhovniška … to je hočeš-nočeš tudi politična funkcija. In politika je … kar vsi vemo, da je, in res ne vem zakaj Marija Magdalena, Marija Egiptovska, Pelagija in kar jih je še s sorodno pestro preteklostjo, niso še dobile patronata čez papeže in politike.

Tudi tebi, moj ljubi Inocenc, ni bilo lahko in z rožicami postlano, pa čeprav si vse življenje spal na mehkih pernicah. A opraviti si imel s politikom (sleš) vladarjem (sleš) kraljem, ki je hotel biti ne le bolj papeški od papeža, temveč bolj božji od Boga in večji od sonca … ki se je pustil imenovati »sončni kralj« … ki je rekel: »Država, to sem jaz!« in ki se je vtikal v vse po vrsti … in si mu stopil na prste in žulj in vsa kurja očesa.

In se zamera vleče vse do današnjih dni. In so razlogi čisto politični, da te še niso »uradno« razglasili za svetnika, pa čeprav so te pobožni ljudje, že za časa življenja tako imenovali in so o tebi spoštljivo govorili tudi taki, ki se niso prištevali k tvoji čredi, za razliko od »sončnega kralja«, ki je mrknil, če je samo slišal zate.

O takih »sončkov« tudi dandanes ne zmanjka. Takih, ki jih s soncem povezuje le to, da jih – tako kot sonce – ne moreš prav dolgo gledati!

Ljubi moj blaženi Inocenc XI! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

 

PRISLUHNI