Ljubi moji sedmeri in sveti ustanovitelji reda servitov!

Število sedem že iz davnine, predvsem pa iz bibličnih časov, ko je pomenila  polnost in popolnost, vleče za sabo simbolne pomene, če pa jo pokombiniramo  s kakšno kunštno besedo – v tem primeru s serviti – pa vse skupaj zveni kot naslov kakšne znanstveno fantastične nadaljevanke. Vsaj jaz sem se spomnil serije iz mojega otroštva: Blackovih sedem. Pa še ena tv nadaljevanka iz otroštva, ki je tudi temeljila bolj na fantaziji: Sedem sekretarjev SKOJa. Pa seveda pravljični sedmeri palčki in sedmeri kozlički. Pa sedmera triglavska jezera, ki so vsaj na pogled pravljična in fantastična.

In preden mi kdo zavrti komada ansambla Štajerskih sedem, naj – ljubi moji, sedmeri in sveti ustanovitelji reda servitov – naštejem vaša imena, ki prav tako zvenijo fantastično:

Buonfiglio dei Monaldi, Giovanni di Buonagiunta, Amadeus degli Amidei, Ricovero dei Lippi-Ugguccioni, Benedetto dell’ Antella, Gherardino di Sostegno in Alessio de’ Falconieri.

Bili ste trgovci iz Firenc, v burnem 13. Stoletju. Življenjepisci pišejo le o premoženju, celo bogastvu, ki ste ga zapustili oziroma razdelili revežem, ko ste se odločili odločneje stopiti na evangeljsko pot, nič pa o vaših družinah. Iz lastne izkušnje lahko povem, da se je lažje posloviti od imetja, kot od družine … se pa vedno najde kdo, ki se posveti Bogu samo zato, da pobegne od doma, mame ali žene! Glede na vse primere, ki jih imamo skozi dvatisočletno zgodovino, je očitno lažje priti do svetniške avreole, če živiš kot puščavnik v kaki odročni votlini, obkrožen z zvermi, kot v domači dnevni sobi, obkrožen s preostalimi člani družine!

No, verjamem, da v vašem primeru ni bilo tako. Svojo skupnost ste posvetili Devici Mariji in kot njeni služabniki, ste se poimenovali serviti.

Ker ste se odločili živeti tiho in skrito, bi bilo popolnoma neumestno z moje strani, da bi zdaj kopal po vaših življenjih in jih skušal osvetliti. Vaša življenja, vaše delo, je osvetljeno z božjo svetlobo in samo to je pomembno. In ko bi se mi tega zavedali tudi za naš vsakdan in naša življenja, bi si prihranili precej besed in živcev. Kajti to je resnično pomembno: odvreči vse, kar nima prave teže in vrednosti, razdati vse in razdati se v ljubezni do bližnjih in oddaljenih … to je pravljično, fantastično in božje. In če se le da, naj bo to nadaljevanka brez konca.

Ljubi moji sedmeri in sveti ustanovitelji reda servitov. Obilo žegna ob vašem godu, pa ga vrnite in razdelite med nas … kot ste to že počeli nekdaj!

Gregor

PRISLUHNI