Ljubi moj Kajetan Tienski!

Že velikokrat sem slišal frazo »sveto mesto Rim«, še večkrat pa slišal pripombe, da »sveto mesto« le ni tako sveto, kot se govori. No, upam sicer, da tudi ni »ne sveto« tako in toliko, kot se govori. Je pa res, da mi je znamenit in klen slovenski literat in intelektualec, za katerega mi je v čast, da se kdaj pa kdaj smem pohvaliti z njegovo družbo in čigar ime bom zamolčal, ker nisem čisto prepričan, da je njemu moja družba v čast, in ki je v mladosti dlje časa bival v Rimu in menda celo v Vatikanu, nekoč dejal: »Če takrat nisem izgubil vere, je nikoli ne bom. V Rimu sem videl tako Boga, kot hudiča!«

Zakaj tak uvod?

Zato, ljubi moj sveti Kajetan, ker si v svoji mladosti tudi ti bival v Rimu. Celo v Vatikanu. Saj si kot doktorant civilnega in cerkvenega prava opravljal službo ravnatelja papeške pisarne. In to v začetku 16. stoletja, v času največjega razcveta rimske renesanse, velikega kulturnega razcveta, v katerem pa sta se kot ljulka razširila tudi nenravnost in razuzdanost. In če si še ti, miroljubni in potrpežljivi svetnik, zapisal, da je »nekoč sveto mesto zdaj Babilon«, potem ni čudno, da so se na nebu toka časa in zgodovine pojavili temni oblaki protestantske reformacije.

Ti vsega tega dogajanja nisi gledal križem rok. Postal si član »Bratovščine Božje ljubezni«, ki je združevala tako laike kot duhovnike, tudi škofe. In ker je Rim vendarle Rim, mesto v katerega vodijo vse poti, center sveta, je bratovščina povezovala pripadnike različnih narodov – Italijane, Špance, Nemce, Angleže – z enakim namenom: »sejati in saditi ljubezen do Boga«. 

A tebi je bilo to še premalo v borbi ne proti reformaciji, pač pa v borbi za duše.

Star sedemintrideset let si prejel mašniško posvečenje in iskal stanovskih somišljenikov, ki bi skupaj s tabo življenje posvetili nečemu, kar se preprosto in iskreno vernemu človeku sicer zdi samo po sebi umevno, pa še dandanašnji ali morda na žalost sploh dandanašnji vidimo, da temu ni tako: da bi kot posvečeni duhovniki živeli redovna zaobljube uboštva, čistosti in pokorščine.

Kandidatov se ni ravno trlo, a vendarle si nabral tri. Kljub temu, da si bil pobudnik in kot bi se reklo idejni vodja, nisi postal predstojnik novoustanovljenega reda. To je postal tisti izmed trojice pridruženih, ki je bil kot škof više rangiran. Še več: ker je dotični škof, ki je mimogrede kasneje postal še papež, prihajal iz škofije Chieti – latinsko: Theates – so vas ljudje poimenovali za »teatince«. In ime se je prijelo.

Ljubi sveti Kajetan Tienski! Naj za konec povzamem samo še tvojo misel o veselju: »Pravo in neprecenljivo veselje duhovnega človeka je, da bi se s telesom in dušo prispodobil Jezusu Kristusu.« To pravzaprav pove vse o tebi!

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da ti bomo čimbolj podobni, in tako seveda čimbolj podobni Kristusu.

Gregor

 

PRISLUHNI