Ljuba moja sveta Katarina Labouré!
Ne zameri, toda popolnoma razumem tvojega samostanskega spovednika, da ti ni kar takoj verjel, da se ti je prikazala Božja Mati Marija. Ne le zato, ker sem, kljub veri, ki jo izpovedujem, vedno malo skeptičen do raznoraznih sporočil in prikazovanj, ki so se, vsaj tako se mi zdi, v zadnjem času zelo namnožila, ampak predvsem zato, ker je tvoja življenjska zgodba, ki je bila gotovo poznana tudi spovedniku, pravzaprav kliše za točno tako namišljeno prikazovanje. In še enkrat: oprosti.
Stara si bila devet let, ko ti je umrla mama, in tedaj si menda potisnila stol do stene kjer je stal Marijin kip, splezala na stol, objela Mariji noge in dejala: »Od zdaj si ti moja mamica!« In potem si svojo pot naravnala – jasno, kam drugam kot – v samostan. Kamor pa ti oče dolgo ni pustil. Šele štiriindvajsetletna si dosegla svoje in tam v samostanu neprestano molila, da bi videla Mater Božjo, svojo mamico.
Vse to si verjetno zaupala svojemu spovedniku … ki si je pobožno mislil svoje. In ko si mu nekoč povedala, da se je to res zgodilo, da te je obiskala Brezmadežna Devica, in še več, da te prosi, da daš kovati svetinjico z Njeno podobo po kateri bo delila milosti in čudeže, ali si ni upravičeno mislil, da ti jo je zagodla tvoja pobožno pregreta glava.
Oprosti, ljuba sveta Katarina, da izkazujem toliko sočutja do spovednika, ki je kar dve leti zadrževal tvoje in Marijine načrte, ampak res ga razumem. Pobožnost gor ali dol, človek pač ne pričakuje, da se bodo Nebesa odpirala prav vsakemu, ki si bo tega zaželel in košček svetega apostola Tomaža se skriva v vsakem od nas.
»Vsi, ki jo bodo z vero in zaupanjem nosili, bodo deležni velikih milosti.« je rekla Marija, ko ti je naročila svetinjico. Jaz, priznam, je ne nosim okoli vratu. Zaradi narave mojega poklica, ki zahteva neprestano preoblačenje, ne nosim nobenega nakita. Celo poročni prstan je več kot petnajst let počival v predalu in sem si ga nadel šele potem, ko sem pustil službo. Morda je torej prišel čas, da si tudi svetinjico obesim okoli vratu?
Kakorkoli … jo pa imam stalno pri sebi. Stiska se med drobižem v moji denarnici in ničkolikokrat že so mi jo blagajničarke v trgovini vračale, večinoma nevedoč, kaj to sploh je, rekoč da to pač ni veljavno plačilno sredstvo.
Kaj po vem?! Upam, da ko pridem »gor« ne bom »gor plačal« zaradi svojih dvomov in nevere. Pa te že sedaj prosim, ljuba sveta Katarina, da pri Mamici prosiš zame, negodnika.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga – po svetinjici in brez nje – vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
