Preljubi sveti Marcel!
»Nihče ne more služiti dvema gospodarjema,« je Gospodove besede zapisal evangelist Matej, »Ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval.«
Glede na tvojo življenjsko usodo, lahko le dodam: toliko teže in praktično nemogoče, če je človek vojak.
Kaj se ti je pletlo po glavi, da si se – kristjan – pustil vpoklicati v pogansko rimsko vojsko, ali pa morda – kot trdi izročilo – nisi imel izbire in si bil v to prisiljen? To slednje se mi zdi precej bolj verjetno. Konec koncev sem tudi sam »služil narodu« kot se je temu lepo reklo v naši nekdanji skupni državi, katere grb je bil sestavljen iz šestih plamtečih bakelj.
Celo leto, dvanajst mesecev, sem preživel v »hvatanju krivin«, kot smo rekli izogibanju vsem sort dejavnostim, ki so nam bile ponujene oziroma vsiljene, in pri tem ne mislim zgolj fizičnega usposabljanja, ampak predvsem na »političko nastavo«, pri kateri so nam z zadnjimi kapljami socialističnega šampona še skušali oprati glave.
Kmalu potem, ko sem odslužil svoje, so bakle dogorele in upati je bilo, da bomo samo pometli pogorišče. A nekaj norim glavam je uspelo iz ugašajoče žerjavice zanetiti usoden požar. Tedaj sem tudi sam zatajil prisego, ki sem jo dal pod nekdanjo zastavo in nekdanjim grbom nekdanji državi, saj svoboda, resnica in pravica nikoli ne smejo biti dekle krivici.
Koliko časa si ti »hvatal krivine«, ko si se izogibal prisegam poganskim bogovom ni znano. Nekaj časa gotovo. Vse skupaj je bilo težje tudi zato, ker nisi bil navaden pešak, ampak častnik. Častnik, ki bi moral biti zgled drugim in morda celo voditi »političko nastavo«. Enostavno ni šlo več. Odvrgel si orožje in slekel uniformo, lahko bi rekli, da si snel masko, in izpovedal zvestobo Edinemu Bogu.
Vojaška sodišča nimajo čakalnih vrst. Po hitrem postopku si bil zaslišan, obsojen in usmrčen.
Ne morem si kaj, da ne bi preko tebe, ljubi sveti Marcel, pozdravil še blaženega Franca Jägerstätterja, ki je tvoji podobno usodo doživel v času druge svetovne vojne, ko ni hotel priseči vojaške zvestobe nemški vojski, katere poveljnik je bil, tvojim poganskim cesarjem podobno in še huje zblojeni, malar Dolfe. Čeprav ti je po obeh činih – vojaškem in svetniškem – podrejen, sem prepričan, da že klepetata v občestvu svetih. Ali imate morda svetniški vojaki poseben zbor? Svojo četo?
Preljubi sveti Marcel. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas, da bomo vedno in najprej zvesti Bogu.
Gregor
PRISLUHNI
