Ljuba moja sveta Prot in Hijacint!
Na kratko:
Bila sta rodna brata in sta v tandemu služila pri sveti Evgeniji, ki takrat, ko sta ji služila seveda še ni bila sveta. No, verjetno je bila sveta, a ni bila še razglašena za sveto, saj razumeta, a ne?
Ko je prejela krst, je še vaju navdušila za Kristusa, da sta se prav tako dal krstiti. Tako sta postala tudi brata v Kristusu, vajina gospodarica pa hkrati tudi vajina sestra. Vse v Kristusu, seveda, in s Kristusom in po Kristusu. Kot pač gre, pa če se tega zavedamo ali ne.
Skupaj ste odšli v Egipt, med puščavske očete in tam nekaj časa sveto in pobožno živeli. No, sveto in pobožno ste živeli ves čas, hotel sem le povedati, da ste bili pač nekaj časa tam. V Egiptu. V puščavi. Čez nekaj lasa pa ste se odločili vrniti v Rim. No, odločila se je verjetno vajina sestra v Kristusu, pa vendarle tudi vajina šefica Evgenija. Vidva sta se ji pač pridružila. Ali pa sta morala iti? Ne vem namreč, kako hkratno funkcionirajo čisto profesionalni in čisto zasebni krščanski medosebni odnosi. Slišal sem namreč dosti čudnih zgodbic od ljudi, ki so zaposleni v cerkvenih službah in vedo povedati, da ni vse tako zelo čisto!
Kakorkoli.
Vrnili ste se v Rim ravno v času preganjanja kristjanov. Klicani pred sodišče in pozvani, da se veri v Kristusa odpoveste, tega niste hoteli storiti, zato so vam zaprli firmo. Šefico in sestro sveto Evgenijo so vrgli v Tibero in tako zdaj goduje na sam božični dan, vama pa so odsekali glave in vaju zažgali. Ali je bilo ravno obratno? Ne, ne mislim, da so vaju vrgli v Tibero, temveč, da so vaju najprej zažgali in potem še obglavili.
Vsekakor sta imela opravka z ognjem, saj so leta 1845 odkrili vajin grob in v njem v zlato tkanino spravljene vajin ostanke – pepel.
Nisem zasledil, da bi vama podelili kak poseben patronat, pa sam predlagam, da držita roko čez floro in favno. Zaradi vajinih imen, seveda.
Hijacinte so omamno dišeče rožice, proteus – kot se po latinsko lahko tudi zapiše Protovo ime – pa je znamenita človeška ribica.
Ljuba moja sveta Prot in Hijacint! Obilo žegna ob vajinem godu. Pa nam ga vrnita in obilno zlijta po nas, da se ne bomo skrivali v nedostopnih jamah in v globoki temi, ampak bomo cveteli in oddajali prijetne vonjave že na tem svetu, nekoč pa krasili nebeške oltarje.
Gregor
PRISLUHNI
