Ljuba moja Terezika!

Vem, da tega nisi nikoli načrtovala, še manj želela, a si prava »zvezdnica« med svetniki. Popularna in slavna. Praktično je ni cerkve, ki bi ne imela tvoje slike ali kipa … vedno z naročjem polnim rož. 

Ljudem, kot podobica, padaš iz žepov in iz denarnic … kot padajo po tvoji priprošnji na zemljo nebeške rože – neštete milosti, ki jih ljudem izprosiš pri svojem nebeškem Ženinu.

Zapisala si, da za večno slavo ni treba izvrševati velikih, junaških del … in da Jezusu ugaja le duša, ki se ponižno prikriva očem sveta. In čeprav si se skrila in se zaprla za visoke samostanske zidove, si pridobila, ne le večno nebeško slavo po kateri si tako hrepenela, ampak tudi zemeljsko. In si znana, slavna in popularna, saj se – kot pravi Jezus, tvoj Ženin – »mesto na gori ne more skriti!«

Med mnogimi tvojimi podobami so silno zanimive fotografije … pa vendar zelo redko naletim na tiste, kjer si oblečena v kostum Ivane Orleanske… in ne, ni bila maškarada, ampak teater. In mi godi … ker sem tudi sam igralec in kdaj pa kdaj napišem kako igrico in jo odigram. Ti si jih spisala menda kar osem in jih skupaj s sestrami odigrala. Komu? Sebi v zabavo in Bogu v čast. Vidiš, to je teater, ki mi dopade.

Slikala si, pisala pesmi, po ukazu zapisala svojo življenjsko zgodbo… ki je postala bestseller. Če se ne bi zaprla v samostan, bi bila čaščena, slavna in bogata … Ups. Oprosti. Saj si: čaščena in slavna! In od svojega bogastva, daješ še nam!

S petnajstimi leti si vstopila v karmeličanski samostan in pri štiriindvajsetih – kako značilno za velike umetnike – umrla zaradi jetike In če kdo ne verjame, da si življenje zajemala z neprimerno večjo žlico, kot – ne vem – Rolling Stonesi … da si odkrila pokrajine o katerih se Marcu Polu in Kolumbu še sanjalo ni … da veš o svoji ženskosti: o devištvu in materinstvu več kot celotno Mesto žensk skupaj … naj bere Povest duše. Tvoj bestseller. Ki je res: da best. Najboljši. Ljubezenska zgodba med teboj in tvojim Ženinom.

Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in skupaj s svojimi rožicami usuj na nas.

Gregor

 

PRISLUHNI