Četrtek, 11. april

»Kdor prihaja iz nebes, je nad vsem, in pričuje o tem, kar je videl in slišal.«
(Jn 3, 31)

Vsakdo od nekod prihaja: od zgoraj ali od spodaj, z leve ali z desne ali pa še iz kake druge smeri in poti, In vsak – hočeš-nočeš – pričuje o tem, kar je videl in slišal, o tem kar je izkusil in doživel.
Če vse skupaj obrnem na naš človeški in predvsem na naš banalni družbeno-politični vsakdanjik: če nekdo vidi vse črno in čemerno, je iz pretežno črnega in čemernega prišel! Če kdo smisla ni izkusil, bo smisel težko videl! Če je kdo izkusil zlorabo, bo zlorabo videl povsod, še tam kjer je ni! Če je kdo izkusil razbito družino, bo težko verjel v ljubezen in narazdružljivost zakona! Če kdo v življenju ni bil ljubljen ali pa je izkusil zgolj deformirano, razvajeno in v svoj jaz zagledano čustvo, ki so mu ga zmotno predstavili kot ljubezen, potem jasno da ne bo verjel v svetost življenja od začetka pa do konca! Če je kdo okušal le tuzemsko in zemeljsko, ni čudno, da ga privlači in vleče v podzemlje!
Kdor pa prihaja iz nebes, je nad vsem. Nad vsem tem …
Se zavedam, da sem božji? Da sem nebeški? Da sem odrešen? Ker sem vsemu zemskemu in podzemeljskemu, vsemu črnemu in čemernemu, umrl pri krstu? Pričujem o tem? Pa ne z besedami … z življenjem!