Ponedeljek, 12. februar

»Tedaj so prišli farizeji in začeli razpravljati z njim; od njega so zahtevali znamenje z neba, da bi ga skušali. On pa je v svojem duhu globoko zavzdihnil in rekel: ‘Kaj zahteva ta rod znamenje?’«
(Mr 8, 11 – 12)

Ob neki drugi priliki Jezus reče: »Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih.« (Mt 18, 19)
Tile farizeji se mi zdijo dokaj soglasni v svoji zahtevi po znamenju, vendar kot beremo v nadaljevanju, ostanejo neuslišani. Kar mi pove dvoje: prvič, da morda ni bilo soglasja v tej navidezni slogi, in drugič: da se Bog ne zmeni za trapaste, škodljive in zlonamerne prošnje, ki jih z zemlje usmerjamo proti nebu.
In Jezus? Jezus je globoko zavzdihnil! Se mi zdi, da so mu farizeji pa le en malček načeli živčevje in mu šli na jetra. Jaz zase vem, da globoko vzdihujem težko diham in še težje ostanem prijazen in tiho, kadar se mi kdo ali kaj sprehaja po živcih in jetrih.
Ali je bil le žalosten? Tudi takrat se zdihuje.