Sreda, 14. Februar – PEPELNICA

»Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in si umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skrivnem.«
(Mt 6, 17 – 18)

Ker je danes Pepelnica, naj se takoj na začetku tega pomisleka posujem s pepelom in priznam, da mi je post naporen. In me vrže iz tira. Prav zato, ker me vrže iz tira.
Če sem lačen, sem tečen. In če sem tečen, težko izpolnjujem drugo zapoved, ki je prvi podobna (glej Mt 22, 39), zato jem, da ne grešim!
Če sem lačen, sem tečen. In če sem tečen, težko ne kažem čemernega obraza (glej Mt 6, 16). Zato jem, da ne grešim!
No, resnici na ljubo, toliko trmast sem, da mi nobena odpoved ni pretežka in jo že zdržim, a to je zgolj telovadna vaja, in vsakemu, ki me je kdajkoli videl, je na prvi pogled jasno, da s telovadbo, ne le da nisem na ti, ampak sva tudi malo skregana. Odpoved mi je zoprna, ker mi zamaje ustaljene navade, urnik in red. Pomislite, kako se počutite tiste dvakrat na leto, ko premikamo uro s poletnega na zimski čas in nazaj?! Ta premik, vsaj meni, zamaje fizični in psihični urnik … da sem tečen. Kot kadar se postim.
Post torej, vsaj zame, ni le premik ure v mojem duhovnem življenju, ampak da mi uspe, kljub »iztirjenosti in premaknjenosti«, kazati nasmejan – se pravi: umit obraz in pomaziljeno glavo! Vsaj na skrivnem, če mi ne uspe javno!