Torek, 14. maj

»Razodel sem tvoje ime ljudem, ki si mi jih dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe.«
(Jn 17, 6-7)

Te besede je izrekel Jezus pri zadnji večerji o svojih prijateljih, o ljudeh, ki so mu prisluhnili, ki so mu sledili, ki so mu – tedaj: še pred trpljenjem, vstajenjem in binkoštmi – bolj ali manj verjeli, vsekakor pa so ga imeli radi.
In pod te besede se podpišem tudi sam. Ne v prevzetnosti, kot da se želim primerjati z Jezusom, ampak v ponižnosti, ker se želim primerjati z Jezusom.
Imam kar nekaj prijateljev. In če kdo, potem ti, Bog, veš, da bolj kot na apostole, spominjajo na cestninarje in grešnike. Še celo kak pismouk se najde med njimi, o farizejih pa ne bi. In čeprav sem večkrat bolj podoben njim kot Tebi, jim razodevam Tvoje ime. Govorim jim, da nisi oddaljen in strašen. Da si strog, a da si ljubeč Oče. Abba, Očka. Tvoji so, vsekakor … saj, kdo pa ni?! Sodbo o tem, koliko se držijo tvoje besede, bom prepustil Tvoji usmiljeni ljubezni. Upam pa, da čutijo mojo naklonjenost in ljubezen vsaj v tej meri, da vedo, da je vse, kar imam, od Tebe.