Četrtek, 16. maj

» … da bodo eno, kakor sva midva eno: jaz v njih, ti v meni …«
(Jn 17, 23)

Jaz v njih, ti v meni … eno …
Ne morem si kaj, da ne bi pomislil na babuške. Saj poznate? Votle lesene figure, ki se razdelijo na pol. To razkrije še manjšo figuro, v kateri je še manjša … in v tej še manjša … in v tej še manjša … in tako do najmanjše. Ki se je na da deliti.
Po tej logiki, je mojem najglobljem bistvu skrit nedeljivi Bog. Oče. Ki ga objema Sin. Ki ga objema Sveti Duh. Ki ga objema Cerkev. Ki jo objemam jaz. Ki sem le zunanje znamenje razodetje Boga samega!
Večkrat sem že rekel, da je Bog kmet. In konec koncev je Marija Magdalena Vstalega Jezusa imela za vrtnarja (Jn 20, 15).
Še tako lep cvet, še tako lepa roža, je le zunanji izraz korenin. Vidno razodetje tega, kar je očem nevidno skrito v zemlji.
In če razmišljam še bolj po božje, po kmečko, torej: krompir je svoje čase veljal za okrasno rastlino. Dokler niso doumeli, da bujno cvetje le razodeva bistvo: užitno korenino, užiten gomolj skrit v globini. Ki se ga da pripraviti na vse mogoče načine, celo kot sladico, in ki znova vzkali in požene nov cvet! In da sad.