Petek, 19. april

»Resnično, resnično, povem vam: Ako ne boste jedli mesa Sina človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi.«
(Jn 6, 53)

S temi besedami se končajo romantične predstave o Jezusu.
Ljudje načeloma nimamo težav s poezijo in tako brez večjih problemov lahko poslušamo, da je Jezus vinska trta ali pa dobri pastir, da je pot-resnica-in življenje, še tisto, da je vstajenje in življenje zveni čisto lepo, predvsem pa nenevarno … Da je Jezus kruh, zlahka prebavimo … da je živi kruh, enostavno preslišimo, ko pa spregovori o mesu in krvi, se grižljaj zatakne vsem, ne le vegetarijancem in veganom!
»To je moje telo,« poslušamo pri vsaki maši in zagledani v kruh pristopamo k obhajilu. A božji kruh je Kristusovo telo. Namesto skorje – koža, namesto dišeče sredice – tkivo, mišice, kite … kosti celo. Namesto vina – kri! To ni zgolj hostija, ki se stopi v ustih. Treba je žvečiti in gristi in žvečiti in gristi, da to kar uživam preide v moje telo, v mojo kri … da mi da življenje … da postane moje življenje. Večno življenje.
In prosim, ne pozabite, no, da je Jezus učlovečena beseda. Beseda, ki je postala meso.
Mnogim se zatakne. Mnogim ne gre dol. Mnogi ne prebavijo … In odidejo.