Torek, 19. marec

»Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslovil. Ko je to premišljeval, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel.«
(Mt 1, 19-20)

Sveti Jožef je bil pravičen. To vemo. To piše: Pravičen. In to je pridevnik, ki ga zlepa ne prilepiš na človeka. Potožimo že, da kaj ni pravično, a kar pomislite, kdaj ste nazadnje za koga rekli, da je pravičen? Da je kdo pošten, to že. Pa dober ali priden. Ampak: pravičen?!
Sveti Jožef je sanjal. To vemo. To piše. Pa saj mi tudi sanjamo. To ni nič posebnega. A Jožef je sanjam verjel. In jim sledil. Tega ne zmore vsak. Za to je potreben pogum. Morda je kdaj pa kdaj res kdo čisto slučajno v pravem trenutku na pravem mestu. Morda kdaj pa kdaj kdo tudi zadene sedmico na loteriji. A vprašajte tiste, ki jim je v življenju uspelo, pa vam bodo povedali, da so sledili svojim sanjam in jih uresničili.
Sveti Jožef je ubogal Gospoda. To vemo. To piše. Pa saj tudi mi to počnemo. Ob nedeljah smo v cerkvi, za praznike spečemo potico, skregani nismo z nikomer in našteti znamo vseh deset božjih zapovedi. Da pa bi jih izpolnjevali, vseh deset, kot so zapisane, oh, dajte no …
Sveti Jožef v Svetem pismu ni rekel nobene besede, pa vendar me vedno bolj nagovarja.