Ponedeljek, 20. maj

»Verujem, pomagaj moji neveri!«
(Mr 9, 24)

Včasih, Jezus, Te ne razumem. Včasih pa se mi zdi, da sem pametnejši od Tebe.
Včasih Te ljubim. Včasih ne. Včasih se mi zdi, da Te celo sovražim.
Včasih se Te bojim. Včasih bežim pred Teboj.
Včasih se ti skrijem. Včasih ti skrivam.
Včasih se mi zdi, da se Ti skrivaš.
A Ti si vedno! In čeprav je z mano včasih tako kot je, vem, da si. Vedno. Nisi le včasih.
Najin odnos včasih ni najboljši. Ne najbolj iskren. Ne preprost. Ne pristen.
Ne po Tvoji krivdi. Čeprav te včasih tega obtožim. In čeprav včasih tega ne vidim in ne čutim, vem, da me Ti ljubiš in objemaš in pričakuješ in čakaš … vedno. Vedno, ne le včasih.
In čeprav se skoraj vedno sam sebi zdim tako velik in pomemben, se včasih zavem kako majhen … kako droben … kako nepomemben sem v resnici. In kako neverjetno in nepojmljivo je, da me Ti ljubiš. Vedno. Ne le včasih.
In da sem ti pomemben. In dragocen. In da me Tvoja ljubezen dela velikega.