Četrtek, 21. marec

»Tedaj so pograbili kamne, da bi jih vrgli vanj; Jezus pa se je skril in odšel iz templja.«
(Jn 8, 59)

Pa, saj jih je treba razumeti, verne ljudi, da so se takole razjezili: prišli so lepo, spodobno, sledeč zapovedi oddat svoj dar v tempelj, pomolit, počastit Boga, in pride Jezus ter reče: »Boga, ki ga častite, sploh ne poznate. Jaz ga poznam. Kdor ga hoče spoznati, kdor hoče priti do Njega, mora najprej sprejeti mene!« (glej Jn 8, 51- 58)
»Kdo se bo postavljal med mene in mojega Boga?! Kdo me bo podučeval kaj in kako je treba misliti, govoriti in ravnati, če hočem priti v nebesa?! Hvala lepa, se bom že sam z Njim pomenil, ne potrebujem nobenega!«
Zveni znano? O, seveda. Na žalost.
Se vam kdaj zdi, ko molite in molite, prosite in trkate, klečite v cerkvi, ožuljenih kolen … Jezusa pa, kot da ni? Nobenega odgovora, nobenega odziva, kot da se je skril? Kot da je odšel?
Ste prepričani, da morda ne iščete bližnjice do Boga mimo Jezusa? Morda imate v žepih celo že kamne, ker vam nekaj, kar vam je rekel, ni pogodu?
Karkoli vam je že rekel,se spomnite, da je rekel tudi: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.« (glej Jn 14, 6)