Ponedeljek, 22. april

»Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati.«
(Jn 10, 16)

Pred nekaj dnevi sem se v imenu devetindevetdeset v varnem hlevu blejajočih zvestih, pravičnih in vernih ovc zgražal nad izgubljeno ovco, zaradi katere nas je pastir pustil same in jo šel iskat.
Zdaj pa taisti pastir pravi celo, da ima še več ovac! Da ima očitno vsaj še en hlev poleg »tega«, se pravi »našega«, in da jih bo pripeljal.
Presneta reč! Krščansko usmiljenje gor ali dol, no, ampak a bo dovolj prostora za vse? Bo dovolj hrane za vse? Da ne bomo preveč nagneteni? In bodo porcije manjše?
A ni dovolj, ljubi moj Jezus, da si rešil mene … nas … a je treba res čisto vse? Čisto vsakega?
A res moraš imeti rad vse? A ni dovolj, da maš rad mene? In jaz imam tebe tudi tako zelo rad. Tebe. Drugih ovc pa ne. Še posebej, če niso iz »tega« hleva!