Ponedeljek, 25. marec

»Zakaj tega olja ne bi prodali za tristo denarijev in te dali ubogim?«
(Jn 12, 5)

Da ne bo pomote, za kakšno olje gre: smo teden dni pred veliko nočjo in Jezus je v Betaniji, v Lazarjevi hiši. Lazar, ki ga, kot zombija, kot povratnika iz groba, hodijo gledat ljudje od vsepovsod, skupaj z Jezusom sedi za mizo, Marta, ki ne more iz svoje kože, streže gostu, Marija pa z dišavnim oljem Jezusu umije noge in jih briše s svojimi lasmi.
In to olje bi Juda Iškarjot prodal za tristo denarijev. Veste koliko je to? To je tako, čez palec, letna plača! Za tak denar se da kupiti čisto spodoben avto, za tak denar lahko prepotuješ pol sveta, za tak denar obnoviš fasado hiše, centralno gretje, pa še ostane! Za tak denar bi jedel in pil kar nekaj časa.
Marija pa vse to zapravi za šminko, za parfum, ki ga zlije na prašne noge! Noro!
Morda? Ko to ne bi bile Odrešenikove noge, božje noge …
Ste že kdaj Jezusu ali bližnjemu umili noge? Ste že kdaj dali, podarili najdragocenejše? Ste že kdaj dali vse kar ste premogli? In sploh ni važno ali je to tristo denarijev ali dva uboga novčiča.
Ste že dali vse od sebe?