Sobota, 27. januar

»Tisti dan, ko se je zvečerilo, jim je rekel: ‘Prepeljimo se na drugo stran!’«
(Mr 4, 35)

Če hočeš iti k drugemu, moraš iti tudi na drugo stran.
Če hočeš videti drugo plat medalje, moraš iti na drugo stran.
In se bojimo te »druge« strani in »druge« plati, ker se bojimo, da bomo izgubili dostojanstvo, da nam bodo ranili ali vsaj pomečkali ponos … ker se bojimo, da bomo postali drugačni. Lažje je stati na svoji strani, gledati preko, morda celo kdaj pa kdaj pljuniti na drugo stran, saj ne nazadnje z one strani prileti kar nekaj pljunkov in kakšen kamen kdaj pa kdaj, o zmerljivkah pa sploh ne bi … lažje je jamrati, da ni mostov, da ni časa, da nima smisla … Lažje je stati na svoji strani, hvaliti in braniti svojo stran, kot pa zgraditi most, ali pa se s čolnom odpraviti na drugo stran. Pot je naporna, in nevarna: nasproten veter, vihar, valovi, ki zalivajo čoln … Jezus pa spi – je sploh božja volja, da gremo na drugo stran?!
In da ne bo pomote: ta drugi breg ni zgolj političen in strankarski. Govorim o sosedih. O plotu. O nadstropju razlike v stolpnici. Govorim o drugi polovici zakonske postelje. O drugi strani mize v jedilnici.
A čeprav je pot naporna in nevarna, Jezus pravi: »Gremo! Prepeljimo se na drugo stran!« Spet. Znova in znova. Tolikokrat, da se ne bom več bal. Da ne več napor. Da mi bo pot tako preprosta in enostavna, da jo bom lahko opravil še v spanju. Kot Jezus.