Četrtek, 29. februar

»Bil je bogat človek, ki se je oblačil v škrlat in dragoceno tkanino ter dan na dan sijajno veseljačil. Neki revež po imenu Lazar pa je ležal pri njegovih vratih in je bil poln ran.«
(Lk 16, 19 – 20)

Ker mi škrlat ne pristoji in ker nimam toliko pod palcem, da bi lahko sijajno veseljačil, se mi lahko kaj hitro pripeti, da v tejle priliki samega sebe postavim na napačno stran, se razglasim za ubogega Lazarja in poanto zgodbe uperim proti tistim, ki imajo preveč in premalo storijo, da bi nam bilo lepše.
Pa vendar pri mojih vratih, če s svetopisemskim izrazom označim svoj vsakdan, leži cel kup Lazarjev. No, ležijo ravno ne: posedajo z mano, se z menoj pogovarjajo, družimo se, se tikamo se in vikamo, so moji sodelavci, kolegi in prijatelji … pa vendar so ubogi Lazarji, polni ran. Ran, ki so očem skrite, ran, ki jih skrivajo, ran, ki se jih morda niti ne zavedajo, ker smo tem ranam dali drugačna strokovna in družbeno sprejemljiva imena: depresija, ločitev, izguba službe, izguba ponosa, dostojanstva, izguba zaupanja v svet, ljudi in Boga …
Jaz pa – zavit škrlat vere in dragoceno tkanino osebne sreče – veseljačim in se imam sploh sijajno!
Dragi moji, ne zavedamo se kako bogati smo … in kako malo drobtinic pustimo, da nam padejo z mize … za Lazarje okoli nas!