Petek, 5. april

»Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo, ker je bil gol, in se vrgel v jezero.«
(Jn 21, 7)

Tale stavek, iztrgan iz konteksta, je seveda nekoliko zagoneten. Zveni skoraj, kot da apostol Peter napravi samomor, ko se »vrže v jezero«!
No, vemo, da to ni prvikrat, da Peter zapusti čoln, ko je ta še daleč od obale. A takrat mu je Jezus, ki se je sprehajal po gladini, sam velel: »Pridi!« (Mt 14, 29), Peter je krenil, nato pa zdvomil in se začel utapljati.
Vemo, da je Peter kot prvi izmed apostolov spoznal, da je Jezus – Kristus! (Mt 16,16)
Vemo, da ga je Jezus ob neki priliki, ko mu je Peter ugovarjal, ostro prijel. (Mt 16,23)
Vemo, da je Peter, ko je »zagustilo«, Jezusa zatajil. Trikrat! (Mt 26, 75)
In iz vsega naštetega bi lahko sklepali, da se je Petru ob »postkalvarijskem« snidenju od razočaranja in strahu v glavi tolikanj zavrtelo, da se je vrgel v vodo. Ali je morda hotel spet hoditi po vodi? Dokazati ljubljenemu Učeniku, da je sposoben in vreden? Saj zveni znano in nam podobno, mar ne?!
No, ko se je Peter na obali, ob ognju, posušil, najedel, predvsem pa umiril, izpove: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad!« (Jn 21, 17)
Oh, kolikokrat sem že prehodil vso to Petrovo pot!