54

Ko sem se zjutraj zbudil,
sem si rekel:
»Pazi, kako boš danes živel!
Vse, kar boš delal in počel,
bo pristalo v pesmi
in bo zapisano na vekomaj.«
Kajti danes je moj rojstni dan
in za rojstni dan si napišem pesem.
Brez metruma in rim,
nič vrhunskega, nič posebnega
Pa saj tudi jaz nisem poseben,
vse bolj sem netakten
in moji vrhunci so že za mano.
Ali pač?

Vstal sem.
Kot vsak dan,
ne kot Kristus na Veliko noč,
a tudi temu podobnih vstajenj
se je v petdeset in plus letih
že kar nekaj nabralo.
Vaje.
Vaje za tisto pravo vstajenje.
Ki me čaka.
Nekoč.

Bog je od lani
v jutranji rutini
še malo izgubil.
Tako Njega, kot Cesarja
so prehitele tablete za pritisk in holesterol.
Ki so v resnici proti pritisku in holesterolu,
a skušam gledati,
kar se le da pozitivno
na svoje zdravstveno stanje.
Bog je zjutraj torej na tretjem mestu,
čez dan na prvem,
zvečer pa ga včasih,
a redno
izpodrine še žena.
Naj bo hvaljen na veke,
ženi pa itak pišem pesmi.

Zgodaj sem moral od doma.
Temperatura je bila pod lediščem
in avto je vžgal šele v četrtem poskusu.
Tak je kot jaz:
Težko ga poženeš, a ko se ogreje, je zanesljiv.

Jutro se je bleščalo v jasnini.
Ata se je s sončnim čopičem
dotaknil Stola in Belščice,
mama, ki je gotovo vstala še pred njim,
pa je v meglice pisala:
»Dragi Gregor, vse najboljše …«
Danes je pravzaprav njun praznik, ne moj.

Kakšen cirkus smo ljudje naredili iz nečesa,
kar ni v ničemer naša zasluga.
»No, je pa vseeno lepo imeti rojstni dan,«
je rekel Alen, ko mi je voščil.
Vsekakor.
In še veliko si jih želim.
Gospod Miha mi je podaril torto,
Nena pa mi je pisala: »Vse, kar si sam želiš!«
Ne vem, Neni, če je to dobro. A vseeno: hvala.
Voščili so mi otroci.
Vsak po svoje.
In vsak ob svoji uri.
Melita mi je dala konopljin čaj
– da bom še bolj zadet –
in Orfejev spev.
»Samo, da ni labodji,« sem rekel.
Eno neodvito darilo pa me še čaka.

Večerjali smo v enaki zasedbi kot lani.
Le malo bolj shujšani,
in malo bolj preskušani.
Koliko menjav suhih in debelih krav
smo že prestali.
Pa še kar pasemo.
Družina.
Še zmeraj.

Jedel sem divjačino z gobicami,
Jezus pa je v današnjem evangeliju ozdravil gobavca.
Vem: neduhovita primerjava,
a kaj hočete:
Star sem že
in ne uspe več čisto vsaka misel.
Je pa uspeh, da še mislim.
In mislim, da Bog misli name.
Jaz divjam. In mislim na marsikaj … tudi Nanj.
Lep dan je bil.
Bogu hvala.
Amen.