Nedelja, 7. januar

»In glej, spregovoril je glas iz nebes: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«
(Mt 3, 17)

Stavek, ki je zadonel iz nebes ob Jezusovem krstu, je … nerodno preveden. Niti malo se ne spoznam ne na grščino ne na hebrejščino, a prevod je neroden in ima dolgoročne posledice.
Tako kot je nebeški Oče razkril svoje veselje ob Sinovem krstu, tako se veseli vsakega izmed nas. A ker Njegovo veselje obvisi »nad nami«, živimo svoje pobožno in resno krščanstvo tu spodaj, veselje pa ostaja zgoraj, in ga pričakujem šele po smrti, ko se bomo dvignili v »nebeško veselje«, na zemlji pa nas čakata žalostno trpljenje in resnobne pobožnosti.
Saj ste dojeli, da se šalim, a lepo bi bilo, ko bi bilo to Očetovo veselje ne bilo le nad nami, ampak v nas. Da bi ga ljudje brali z naših obrazov, prepoznavali v našem vsakdanu, da bi si ga želeli in bi jim ga smeli in mogli dati.