Ponedeljek, 8. april

»Nikodem mu je rekel: ‘Kako se more človek roditi, če je star?’ Mar more iti drugič v telo svoje matere in se roditi?’ Jezus je odgovoril: ‘Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo.’«
(Jn 3, 4-5)

V evangeliju piše, da je Nikodem prišel k Jezusu ponoči (glej Jn 3,2), in debata, ki se je razvila med njima je res bolj »nočne sorte«, kar lahko potrdi vsak, ki je kdaj s kom v pogovoru prebedel noč. Tam nekje po drugi uri se možganske vijuge še nekoliko bolj nakodrajo in človek zjutraj včasih res ne ve, kaj je ponoči govoril. Nikakor ne trdim, da Nikodem in Jezus nista bila prisebna. Pravim le, da je njun pogovor težko razumljiv in iz evangeljskega odlomka je jasno vsaj to, da Nikodemu ni bilo čisto vse jasno.
Kot tudi meni ni.
A tisto kar razumem in mi je jasno, je sledeče: Čeprav rečemo, da se rodimo, sami pri svojem rojstvu nimamo pravzaprav nič opraviti. Ne moremo se sami roditi! Le hvaležno sodelujemo. In posledično: živimo.
In prav tako je z rojstvom od zgoraj (glej Jn 3, 3), oziroma ponovnim rojstvom.
Lahko se še tako trudimo in napenjamo, lahko smo tako dobri in pridni, da kar pokamo od popolnosti, a v nebesa ne pridemo, če se ne rodimo iz vode in Duha. A roditi, kot sem že rekel, se ne moremo sami.
Kot smo spočeti in rojeni od očeta in matere, tako smo pri krstu znova rojeni od Boga Očeta in Matere Cerkve. Le hvaležno sodelujemo. In posledično: večno živimo.