Ponedeljek, 8. januar

»Ko je šel malo dalje, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza; tudi ta dva sta bila v čolnu in sta popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta svojega očeta Zebedeja z najemniki v čolnu ter odšla za njim.«
(Mr 1, 19-20)

Velikokrat ste že prebrali ali pa poslušali tale odlomek, ko Jezus kliče prve učence, in vedno ste občudovali ali pa bili pozvani k občudovanju prvih učencev, fantov, možakarjev, ribičev, ki so v trenutku popustili vse: delo, domove in družine, in odšli za Jezusom.
Ste se kdaj vprašali, kako je bilo tistim, ki so jih zapustili? Kako mislite je bilo Zebedeju, ko je kar na lepem ostal ne le brez dveh sinov, ampak tudi brez dveh delavcev? Brez dveh parov rok, ki ju ni bilo potrebno plačevati, ker sta bila del družine, del uprave firme? Kako se je počutil ubogi oče Zebedej, ko je ostal brez otrok, brez dedičev, in kako se je počutil ribič Zebedej, prisiljen v iskanje nadomestne delovne sile, ko so se mu stroški dela čez noč povečali?! Kako se je počutila njegova žena, mati Jakoba in Janeza, ko sta fanta odšla brez slovesa? Kako je bilo na primer Petrovi družini, ko so ostali otroci brez očeta in žena brez moža? Kako se je počutila tašča, ko je izginil zet? Je morda zbolela?
Nikakor ni moj namen polemizirati z božjim klicem ali celo, Bognedaj, dvomiti v pravilnost odločitve. Pozivam le k sočutju in pa k molitvi ne le za nove posvečene poklice, za tiste torej, ki odhajajo, temveč tudi za tiste, ki ostajajo. Za tiste, ki so prisiljeni v slovo. Da bi znali spustiti. Da bi znali odpustiti. In da bi ne občutili osamljenosti.
Molímo za te, ki ostanejo doma. Bog ve: lahko se pripeti tudi nam. Bog daj!