Petek, 9. februar

»Tedaj so mu privedli gluhega, ki je težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je na samo, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika.«
(Mr 7, 32 – 33)

Težko prenašam, da se me ljudje dotikajo … in med mojimi nekdanjimi kolegi v teatru je bilo znano, da se le redkim pustim objeti. Brez težav prenašam bolečino med zobozdravstvenimi posegi, a le z največjo muko zobozdravnikove prste v moji ustni votlini. Pri dveh pomembnih sistematskih pregledih – za sprejem na igralsko Akademijo in za delo na višini – so mi pogledali skoz prste … ker teh prstov enostavno nisem zmogel trpeti na mojem jeziku in sem obakrat skoraj pobruhal zdravniško osebje.
Vse to vam opisujem le zato, da bi doumeli, da to kar Jezus počne s tem ubogim gluhim možakom, še zdaleč ni nekaj prijetnega. Nasprotno: Zoprno in nagravžno je! A očitno potrebno za njegovo ozdravitev!
Ko padeš Jezusu v roke, ne bodi presenečen, če se ti bo zgodilo marsikaj zoprnega, celo nagravžnega … A vedi, da je Jezus obziren: kot tega gluhonemega, bo tudi tebe vzel na samo … kjer boš lahko vpil, tulil in jokal … od bolečine in od sreče!