Torek, 9. januar

»Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pogubit?«
(Mr 1, 24)

Naj gre za gradove v oblakih ali hišo na pesku: ko se zamaje, razblini in sesuje, kar smo brez pravega temelja in iz lastnih moči gradili in zidali, ter se zavemo nemoči, hkrati pa moči in premoči nečesa oziroma nekoga, ki ga ne priznavamo, ki ga zavračamo, ki ga morda zgolj slutimo izven nas ali celo v nas samih … se ta občutja dostikrat spremenijo v jezo, sovraštvo in strah.
Kaj imamo s teboj, Jezus Nazarečan? Si nas prišel pogubit? V teh dveh stavkih, pa čeprav sta – ali pa morda prva zato, ker sta – izletela iz ust človeku, obsedenemu od nečistega duha, je zajet ves moj strah, moja bojazen. Veriga, ki me veže na preteklost in ne pusti naprej.
Kaj se bo zgodilo z menoj, ko spustim Boga v svoje življenje? Kaj mi bo še ostalo? Bom sploh še? Kje sem jaz?
Jaz, jaz, jaz …
Vse »moje« … vse kar sem gradil s tolikim zanosom in strastjo … se je sesulo, in ta, ki je močnejši od mene in mu nisem vreden odvezati jermena njegovih sandal (Lk 3,16), prihaja, da me pogubi!
Silna je ljubezen. In, da: ruši! A ruši le tisto, kar ni vredno da stoji: ograje, plotove, hiše na pesku … in potem zgradi novega človeka. Nov jaz. Ki ni omejen nase, temveč vključuje drugega.
Ne: jaz, jaz, jaz – ampak: jaz v tebi, ti v meni, oba v Bogu!