Ljubi moj sveti Anzelm!
Presenetil me je stavek: »Očeta Anzelm nikdar ni maral.«
Brskal sem dalje in ga našel tako ali drugače zapisanega v prav slehernem tvojem življenjepisu, kar pomeni, da ni pomota. Da drži. Oziroma, je držalo: očeta nisi maral. Kar, roko na srce, ni tako nenavadno, pa čeprav si svetnik. Ga skoraj ne najdeš človeka, še posebej ne moškega spola, ki bi se v najstniških letih ne zaletaval vsaj v očeta, če ne tudi v mater. Nekateri učeni, študirani, diplomirani in doktorirani ljudje celo trdijo, da je to popolnoma normalen pojav, da se to celo mora zgoditi – to, da zasovražiš svoje roditelje – sicer nisi zdrav. Če je temu tako, potem moji otroci kar pokajo od zdravja, ampak dajva najprej v pranje tvoje umazano perilo, ljubi sveti Anzelm, pa se bova mojega lotila kasneje. Če sploh.
No, res je tudi, da je poleg zapisano, da je bil tvoj oče »grob in osoren človek, predan užitkom življenja in razsipen z imetjem«, kar se ti vsaj malo šteje v olajševalno okoliščino, saj bi se ta zapis danes prevedel kot »družinsko nasilje« in bi bil ti le še eden od mnogih primerov, ki jih obravnavata tako policija kot socialna služba.
Tvojo mater življenjepisi opisujejo kot »blago, modro, skrbno in pobožno«, in s tem zapisom, v kombinaciji z zaznamkom o očetu, si prav tipičen Slovenec, sploh če beremo slovenske literate iz začetka 20. stoletja ali črno kroniko ali pisma bralcev v rubriko »Psiholog svetuje«.
Pa nikar ne misli, da se imam namen norčevati. Nikakor. Da znajo biti odnosi v družini napeti in zakomplicirani, vem iz prve roke iz izkušenj v obeh svojih družinah: iz tiste v kateri sem zrasel in tiste, ki jo rasem.
A vendar sem presenečen in začuden nad zapisom: »Očeta Anzelm nikdar ni maral.« Ne kar tako. Ne zato, ker četrta Božja zapoved uči in naroča drugače. Ne zato, ker si svetnik: pač v mladosti nisi še kazal svetniških nastavkov. Pa kaj! Stavek me preseneča, ker nikjer kasneje v tvojem svetniškem življenjepisu ni ne zanikan ne pojasnjen.
Prepričan sem, da gre to pripisati površnim življenjepiscem in da si očetu odpustil in ga vzljubil, saj se s sovraštvom v srcu ne pride skozi nebeška vrata. Ne nazadnje, taisti površneži pišejo, da si kot opat pokazal »izredne učiteljske in vzgojiteljske zmožnosti« in da si bil »skrben in ljubezniv oče samostanski družini«!
Ljubi moj sveti Anzelm! Daj, da ne bomo površni v naših družinskih odnosih. Da bomo znali biti dobri sinovi in hčere … in da bomo – morda zelo bolečim otroškim in najstniškim izkušnjam navkljub – znali biti dobri očetje in mame. Dobri roditelji. Vsaj tako dobri, kot so bili naši, oziroma, če je bilo hudo, boljši kot naši. Spoštovanje, ki ga naroča četrta zapoved, si je treba zaslužiti.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
