Ljubi moj sveti Jurij!
S tem tvojim zmajem spadaš gotovo med najbolj prepoznavne svetnike.
Morda te premaga edinole sveti Martin, ki ga zaradi goske prepozna tudi tisti del moške populacije, ki le poredko prestopi cerkveni prag. Brez dvoma pa v tej tekmi premagaš svetega Miklavža, ki je sicer najbolj popularen in priljubljen svetnik in ga časti staro in mlado, tudi taki, ki so sicer precej nastrojeni proti Bogu, veri in Cerkvi, in rade volje iz njegovih rok prejmejo kak dar, pa čeprav s »farji« nočejo imeti nobenega opravka.
Torej: Miklavža imajo radi, a na oltarni sliki ga ne bi prepoznali in bi ga prej imeli za kakega žonglerja in cirkusanta, kot svetnika, ali morda celo za tenisača. Odvisno pač, kako velike kepe zlata je slikar potisnil tvojemu svetniškemu kolegu v roke.
A tebe, ljubi moj sveti Jurij, se ne da zgrešiti. Ne rečem pa, da te morda ne potisnijo v pravljico, kamor zmaji ne nazadnje tudi spadajo … skupaj s škrati, vilami in čarovnicami. In angeli, svetniki, Svetim Duhom in brezmadežnim spočetjem, seveda. Saj je vse en in isti lari-fari, a ne!
Res je, da vitezi in zmaji običajno nastopajo v pravljicah, kar celo mnoge, ki te, ljubi sveti Jurij, sicer iskreno in pobožno častijo kot svetnika, napelje, da o tvojem življenju govorijo kot o pravljici in izmišljeni legendi, ali pa vsaj tisti del, ki zadeva zmaja, z blagim nasmeškom dajo v oklepaj. A naj jih v tvojem imenu ponižno opomnim, da zmaj nastopi tudi v Svetem pismu, v Razodetju, kjer ga apostol Janez naravnost imenuje »Hudič in Satan« (Raz 12, 9).
Žal je seveda res, da je mnogim tudi Sveto pismo zgolj pravljica, izmišljija in bajka, a vsaj tisti, ki smo krščeni, bi ga morali imeti za resno branje. In ga resno brati. Če bomo, kot v tvojem primeru, ljubi sveti Jurij, stvari, ki jih nismo zmožni verjeti, dajali v oklepaj, se bojim, da se ob koncu življenja ne bomo imeli česa oklepati in okleniti. In bomo res končali pravljično. Saj veš: v pravljicah na koncu vedno zmaga pravica, kdor pa ni na strani pravice, pa žalostno konča.
Tvoj borba z zmajem, ljubi sveti Jurij, je – kakorkoli jo pač že opisujemo in slikamo – borba s hudičem. In če tvoje borbe, če tvojega zmaja ne jemljemo resno, če svetopisemskega zmaja ne bomo jemali resno, potem tudi svojega življenja, v katerem prej ali slej naletimo na zmaja, ne bomo resno živeli. In bomo neresno končali. Čisto resno: en oklepaj spredaj in zaklepaj zadaj, namesto neskončne in neomejene večnosti.
Ljubi moj sveti Jurij! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in skupaj z viteškim pogumom in obnašanjem izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
