Ljuba moja sveta Hozana Kotorska!
Ob tvojem imenu v koledarju stoji še zapisano: samotarka.
In tudi jaz ti pišem tole pismo iz samote. Ves svet, in mi z njim, je pahnjen v karanteno. S sosedi se pogovarjamo z balkona na balkon, z žlahto po telefonu, če koga srečaš na sprehodu, se ga ogneš, ker ti je zaukazano, da se ga ogneš, kot da je kužen … ker morda je res kužen …
Znotraj te izolacije pa sem se jaz še dodatno samoizoliral. Družinski računalnik bo pregorel, ker se otroci šolajo na daljavo, ker žena dela od doma, jaz pa, ki sem pred izbruhom virusa dejansko delal od doma, sem zdaj ostal brez dela in računalnika … in sem se umaknil v »kujavnik«, nekaj metrov stran od družinske hiše, v nekdanjo kaščo.
In iz teh štirih kvadratnih metrov, kamor sem si prinesel pokvarjeni prenosnik, ki sem ga usposobil in oživil za potrebe pisalnega stroja, se zdaj, ljuba moja Hozana, pogovarjam s tabo, ki si večino svojega zemeljskega življenja preživela na nekaj kvadratnih metrih.
Mi smo trenutno prisiljeni v osamo, ti si si jo sama izbrala.
»Zazidane device« so rekli takim ženskam, kot si bila ti. Ki so si postavile celice tik ob cerkev, z linico, ki je nudila pogled proti tabernaklju. In iz okna svojega »kujavnika« zrem tako rekoč naravnost na vrata naše vaške cerkve. Trenutno je zaprta, na vratih pa visi obvestilo in pojasnilo, zakaj je tako.
Mejdun, sva si podobna.
Someščani so te menda imenovali »trobenta Svetega Duha«, in tu se najina podobnost na žalost neha. Zaenkrat.
Si želim, da bi tudi jaz zatrobil iz svoje celice, iz kujavnika. Če ne kot trobenta Svetega Duha, pa vsaj kot Jerihonska trobenta … da bi se podrl kakšen zid v glavah … da bi se zrušila kakšna škarpa v srcih … da bi se zamajal kakšen predsodek in da bi se odvalila kakšna skala.
Ljuba moja sveta Hozana, ti si iz svoje samotarske celice pomagala ljudem v stiski in obranila svoje mesto Kotor pred Turki.
Se da. Marsikaj se da. Tudi iz samote in osame. Tudi iz kujavnikov. Se da. Marsikaj.
Da bi le doumeli.
Ljuba moja sveta Hozana Kotorska. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.
Gregor
PRISLUHNI
