Ljubi moj blaženi Peter Gonzales!

Čeprav krščen za Petra, si bolj Pavel!
Ko so te – razvajenega pamža iz plemiške družine – poslali v takratne najboljše šole, te izobrazili in olikali, in kot je bilo tedaj v navadi, posvetili za duhovnika, ti priskrbeli dobro in pomembno mesto v še sedaj cenjeni cerkveni administraciji … si važen kot odprta marela, razvajen, izobražen, olikan, pomaziljen in bogato načičkan prijahal v mesto, konj pa se je ustrašil tolike časti s katero so te pričakali, in te je vrgel s sebe, da si s svojo takrat še ne tako zelo blaženo zadnjo platjo pristal v prav nič blaženem blatu, v posmeh in veliko veselje vsej prisotni množici.

In kakor je Savel-Pavel, potem ko je padel s konja, najprej šel malo tuhtat v samoto, potem pa se je spreobrnjen vrgel v oznanjevanje Njega, ki ga je prej preganjal, si tudi ti po tej javni sramoti najprej iskal nejavno samoto – in si tuhtal. Ter jo potuhtal.

Namesto med cerkvene birokrate si šel med dominikance, pridigal še siloviteje od svetega Pavla in po njegovem zgledu precej časa prebil na ladjah. Pavel je potoval, ti pa si spovedoval, grobe in neotesane mornarje, tako da te njihovi stanovski potomci še danes častijo kot svojega zavetnika.

Meni pa je tvoja zgodba predvsem znamenje božje duhovitosti. Kdo drug, kot Bog, zna človeka namočit – oprostite izrazu – v drek … in iz velikega sranja napravit velik blagoslov?
Samo nekdo, ki je izkusil dno. In pasti s konja v tisto kar običajno pade iz konja, pa še vsem na očeh … oprostite, no … to je pač poden od podna. In kdor se po takem padcu pobere, vstane drugačen. In kdor razume zakaj se mu je to pripetilo, ne le da vstane drugačen, ampak predvsem postane drugačen. In kdor doume zakaj se mu je to zgodilo, ne le vstane in postane drugačen, temveč tudi ostane drugačen.

Ti, ljubi moj, blaženi in posrani Peter, si razumel in doumel … in si drugače živel. Hvala Bogu in v hvalo Bogu!

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in razlij na nas.

Gregor