NA MOJEM OTOKU SEM POGLAVAR PLEMENA

Na mojem otoku sem poglavar plemena,
domorodec, vrač in svečenik.
Ob večerih
kurim ognje in plešem med plameni
ogrnjen v dim.
S sebe slečem vse,
kar me utesnjuje in tišči.
Vse, kar mi je premajhno
vržem v ogenj,
razgaljen sem in plešem,
da utrudim pogana v sebi.
Bog Oče me zjutraj čaka na vrhu gore,
Sin hodi po žerjavici,
Sveti Duh pa čuva ob ognju
in čaka, da zaspim.
Gospodar zelenja, rastlinja in dreves sem,
živini in laznini sem dal imena po njih vrstah.
Vse kar diha in se premika na mojem otoku,
vse kar vidi oko in opiše beseda
je po tej besedi nastalo,
iz prahu domišljije in iz blata spomina
sem zgnetel vse,
iz svojega droba
sem trgal rebra in meso,
da je nastalo.
Kar sem ustvaril je večno,
in nikdar ne mine.
Ne more miniti,
ker sploh ne obstaja
nikjer drugje kot na mojem otoku.
Nič ni stvarno,
nič res,
a vse je resnično.
Na mojem otoku sem pesnik.
Ne delam si rezanih podob,
ne utvar, da moja pesem spreminja svet,
ker ni od tega sveta.
Moja pesem je pesem mojega otoka.
Mene spreminja.
Stvarnik sem nestvarnemu,
moje besede ne spreminjajo sveta
in mojega otoka ne boste našli na nobenem zemljevidu.
Vrisan je v mojo dlan
in na notranjo stran njenega stegna.
Ne ve,
ona sploh ne ve,
da je moj atlas.
Zaspala je na kavču
z rahlo naprej nagnjeno glavo,
utrujena
od dneva, dela, otrok in mene.
Spi
in ne ve,
da mi je odmaknjen pramen las na njenem vratu,
odkril novo zemljepisno širino,
ki jo ta hip vrisujem v karte mojega otoka.
Ne ve,
sploh ne ve,
da sem poglavar plemena,
da sem jo že davno ugrabil,
jo odnesel južneje od juga
in jo kot plen skril med zaklade,
da sem zaprl, zaklenil in zapahnil vrata,
odvezal vrvi in požgal mostove,
da bi ne pobegnila,
in da ne pride za nama,
da ne vdre na najin otok
vsakdanjost vsakodnevnosti.