Ljuba moja presveta Devica in Mati!

Glede na to, da verujemo, da je Božji Sin, ki si ga rodila, Učlovečena Beseda, se mi zdi nadvse nenavadno, kako malo damo kristjani na besede. Na prave besede. Na uporabo pravih besed. Pravilnih besed. Pravih besed na pravih mestih.

Dasiravno je to vóbče mukepolna zadača, pa bi se navzlic temu smeli pomujati!

In tale moj zadnji stavek je dokaz temu. Marsikomu zna biti nejasen, celo nerazumljiv, saj sem uporabil same zastarele besede, ki mi jih je ponudil Fran v svoji zbirki Slovarjev. A ponudil mi jih je! Za besedo »obiskanje« boste namreč zaman brskali, in je treba poseči vse do Pleteršnika in celo Svetokriškega. Pa tudi, če uporabimo »obisk«, še vedno ni najbolj jasno ali je Marija šla na obisk ali je bila obiskana. Kot tudi ni najbolj jasno, kdo je bil spočet, ko decembra oznanjamo Brezmadežno spočetje!

Marsikatera pobožna duša me bo zdaj seveda obtožila dlakocepstva in zamahnila z roko, rekoč: »Pa saj je ja jasno, o čem govorimo!«
In ja, seveda dlakocepim: pri tako malem številu dlak, ki mi jih je dobri Stvarnik namenil, oziroma obdržal na moji glavi, bom zelo skrbno ravnal s prav vsako najmanjšo dlačico, in ja, seveda je jasno, o čem govorimo – nam, ki smo že od malih nog pili naš krščanski besednjak. In je do tu še vse lepo in prav, in se niti ne bi razburjal in te pravice niti ne bi imel. Me pa pogreje vsakič, ko slišim krščeno in birmansko zgražanje nad ljudmi, ki našega besednjaka ne razumejo in posmehovanje tistim, ki naše svete in praznične pojme narobe razumejo in uporabljajo.

Kaj, ko bi jih namesto posmeha, raje prijazno opomnili in podučili?!
Kaj, ko bi namesto zgražanja, raje premislili in morda celo očistili in posodobili svoj besednjak?! Da bi naši neverni in nepodučeni bratje in sestre spreumeli, da bi nas pravilno pojmili, in bi morda celo zapopadli?! Morda bi se celo preobrnili? In ne mislim, da bi delali prevale, temveč, da bi se spreobrnili.

Oprosti, ljuba presveta Devica in Mati, da sem se ob spominu na tvoj obisk pri Elizabeti, materi Janeza Krstnika, ki je »spočela v visoki starosti«, namesto po Svetem pismu sprehajal po Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ampak verni množici, ki posluša in prebira tale moja dopisovanja, je vse v zvezi z današnjim svetkom tako ali tako jasno, in bodo samo zamahnili z roko in morda organizirali nabirko, da mi bodo kupili tupé, da ne bom več dlakocepil. Če pa bo, kar je sicer malo verjetno, tole slišal ali prebral kdo od mojih nevernih in nepoučenih prijateljev in kolegov, mi bo morda celo malo hvaležen.

Kakorkoli … upam, da služim svojemu namenu. Da služim Božjemu namenu. In imenu. Da sem, kot si ti Gospodova dekla, tudi jaz ponižen Gospodov služabnik. Da bom nekoč zaslišal: »Ne imenujem te več služabnik, ampak prijatelj!« (glej Jn 15, 15)

Ljuba, od Boga obiskana Obiskovalka! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor