PESEM O DOHITEVANJU

Nekoč, ko sem se peljal domov,
sem na cesti dohitel svojega očeta,
pa nisem vedel, da je on
Vozil se je v svojem starem srebrnem golfu
in kot vedno pritiskal stopalko za plin
In spustil
Pritisnil in spustil
Pritisnil in spustil
Moral bi ga prepoznati,
saj mi je bilo zaradi take vožnje dostikrat slabo,
pa ga nisem prepoznal
Ne njega ne starega avtomobila
Nisem vedel, da je moj oče
Zame je bil le počasnè na cesti
na moji poti do doma,
počasen starec
in neznanec
ki pospešuje in upočasni
in ga na ovinkasti cesti ne morem prehiteti
Šele, ko je pred mano
z glavne zavil na cesto proti domu,
sem ga spoznal
In sram me je bilo mojih misli
Moj oče me je spravljal ob živce
Na očeta sem se jezil
Za očetom sem vozil
Domov

Leta so minila
Golf je na odpadu
Oče je v grobu
Meni pa se je pred dnevi
zazdelo,
da sem dohitel samega sebe,
počasnega starca,
ki pospešuje in upočasni,
neznanca
ki ga ne morem prehiteti,
ko se pelje proti domu

O, kdaj že sem zavil z glavne