PESMICA O MAMICI

Ko pomislim na mamo,
jo vedno vidim na stolu,
sklonjeno
nad šivanje
ali nad knjigo
ali nad križanke.
Sklanjala se je vse življenje:
Najprej pred svojim očetom,
nato pred tastom – očetovim očetom
in potem pred možem – mojim očetom.
Prvemu se je uklanjala iz strahu,
drugemu iz obzirnosti,
tretjemu iz ljubezni.
Sklanjala se je vse življenje:
prestrašena, obzirna in ljubeča.
Sklanjala se je k nam,
otrokom,
kadar smo bili bolni,
kadar nas je kaj bolelo,
kadar smo jokali,
pa tudi kar tako … da bi nam bila blizu.
Ker nas je ljubila.
In ko smo odrasli,
se je obzirno umaknila.
In če sem iskren,
se mi zdaj, ko se je spominjam,
zdi, da se je tudi nas bala.

Ko pomislim na mamo,
jo vedno vidim na stolu,
kako z zlato nitjo veze čelnik avbe,
ali pa drobne bleščice na male avbice.
Njeni sobi smo rekli cimrček – se pravi – sobica,
in tudi njo smo klicali – mamica.
In jaz sem bil njen – sinko.
Vse v njenem svetu je bilo majhno.
Razen njenega srca.
Ki jo je na koncu izdalo.

Kot sem jo izdal tudi jaz,
ko je nisem mogel več gledati
tako … samo sedeče na stolu.
Ko se ji je svet zožal zgolj na spomine
v katerih je kot otrok tekala po Brscu,
plezala po drevju kot veverica,
se podnevi bala Nemcev
in ponoči partizanov,
nabirala borovnice, gobe in drva,
in se venomer sklanjala.
Zdaj pred tem,
zdaj pred onim.

Ko pomislim na mamo,
jo vedno vidim na stolu,
sklonjeno
nad svoje življenje …
jaz pa se nekje blizu igram,
ali pa poslušam radio,
pišem pesmice, berem,
ali pa se učim, kako se sklanja mamica.

Na stolu je sedela mamica.
Zdaj mamice ni več.
Pa bi mamici rad še kaj povedal.
Rad bi mamico še kdaj objel.
Rad bi pri mamici še kdaj počil
Rad bi z mamico še rešil kakšno križanko.

Zdaj moja mama sedi
na stolu v nebesih.
In se ne sklanja več.
K njej se namreč sklanjajo angeli.
In Sveta Katarina Aleksandrijska.
In Mati Božja.
In Sveta Trojica:
Njen oče, njen tast in njen mož.
Vsi.

Ne sklanjaj se več, mamica, ne več.
Morda le še enkrat,
da boš bolje slišala pesmico,
ki ti jo je napisal tvoj sinko.