Bog in sveti križ božji!

Ustvarjen sem kot križ. Kajti moje telo ima obliko križa … kadar razširim roke … kadar objamem … Ustvarjen sem za križ!

Za naše odrešenje je moral umreti Božji Sin, a da je Božji Sin lahko umrl … da je bil križan … je najprej moralo umreti drevo … da je dalo les za križ! 

Bog ve katere vrste drevo je bilo? In sem hkrati in takoj prepričan, da imata tako teologija kot znanost (arheologija in zgodovina) pripravljen natančen in brez dvoma točen odgovor o vrsti in starosti lesa … o teksturi … Me pa bolj zanima: je drevo prepoznalo svojega Stvarnika? Se je upiralo ali voljno vdalo? Je trpelo, ko je na njem trpel Ta, ki nas rešuje trpljenja?

Legenda pripoveduje, da je bila Kalvarija zasuta in da je na njej stal oltar malikom, ko je v Jeruzalem prispela sveta Helena, mati cesarja Konstantina. Ko so kraj očistili, ko so kopali … so našli grob in križ … 

Čeprav je križ vidno znamenje, in nanj v naravi ali v umetnosti v takšni ali drugačni obliki naletimo vsepovsod, je treba odstraniti smeti in malike iz svojega življenja … treba je kopati … iti v globino … da najdemo križ, ki je svet! 

Naj bo »Bog in sveti križ božji« na začetku vsakega našega dne, vsake naše poti … tudi, ko zamesimo kruh in ga porinemo v pečico. Kajti: kot je naše telo znamenje križa, je kruh znamenje daritve. 

In rečem »Bog in sveti križ božji« … še prej pa v vzhajano testo zarišem križ … kot zarišem križ v pečen hlebec.

Križ.