Sv. Aleš

Ljubi moj sveti Aleš!

Ne, tvojega obstoja ne bom postavljal pod vprašaj. Bil si. Si. Saj se ta trenutek pogovarjam s teboj.

Torej: Živel si. O tem, ni dvoma.

A kako si živel oziroma kaj vse si doživel, je pa prva res drugo in drugačno vprašanje.
Tvoje življenje, tako kot je zapisano in ga berem, je polno dogodkov ob katerih človek pač reče: »Ah, ne, no! To vendar ni mogoče!«

Menda si se na poročno noč poslovil od svoje neveste in odšel v svet. Ne zaradi želje po potepanju, temveč zaradi želje, da bi se odpovedal ugodju sveta. Tako si iz Rima odpotoval na Vzhod do Sirije in naprej v Mezopotamijo. V mestu Edesa si se ustavil, razdelil, kar si še imel imetja in sedel med berače pred cerkvijo Matere Božje. Bog pa si ni mogel kaj, da bi ljudem ne namignil, mimo kako pobožnega možaka hodijo iz dneva v dan k božji službi. In ko so ljudje v tebi spoznali in zaslutili svetost, te začeli častiti kot svetnika, je po sedemnajstih letih skritega beračenja prišel čas za ponoven beg.

Vkrcal si se na ladjo, ki je plula v Pavlov Tarz, pa zaradi viharja pristala blizu rodnega Rima. Vrnil si se domov, kjer pa te niso prepoznali, ti pa se jim prav tako nisi razkril. Spet si sedel med berače, to pot pod stopnice očetove hiše in iz dneva v dan gledal, kako mimo tebe hodi tvoja nesojena nevesta in užaloščeni starši. Služkinje in hlapci so se norčevali iz tebe in te zaničevali, ti – dedič – pa si, ker si se odpovedal domu in družini, vse to tiho, mirno in spokorno prenašal ponovnih sedemnajst let, in šele po tvoji smrti se je razodelo kdo si oziroma kdo si bil.

Priznaj, ljubi moj sveti Aleš, ta zgodba, bolj kot življenjepis, zveni kot pravljica. A roko na srce: nam, običajnim smrtnikom, svetniške zgodbe in prigode, tudi sicer zvenijo kot pravljica. Kot nekaj, kar se je godilo v davnih časih, za devetimi gorami in devetimi vodami. Kot nekaj, kar se sicer lepo sliši, ni pa čisto do konca res. 

Pa vendar se človek mora vprašati: V čem je smisel tvoje svetniške zgodbe, razen seveda v potrpežljivem in spokornem prenašanju vseh tegob – ki pa si jih vendarle sam kriv in si si jih sam nakopal na glavo – sploh, če pomislim na žalost tvoje neveste in staršev?

A v evangeliju beremo: »Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden … Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel!« (Mt 10, 37-39) Običajni smrtniki raje grejemo svoje zadnje plati na mlačnem, svetniki pa Božjo besedo vzamete radikalno zares. Zato pa ste svetniki.

Ljubi moj sveti Aleš. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

 

PRISLUHNI

Gregor:
Related Post