Ljubi moj sveti Ambrož!
So ljudje, ki govorijo, kot bi rožice sadili. In so ljudje, ki jim jezik teče kot namazan. In so ljudje, ki le usta odprejo pa se pocedi med. Tak govorec si bil menda ti: jezik ti je tekel, kot bi bil z medom namazan, med pa, kot vemo, pridelajo čebelice, ki letajo s cveta na cvet in srkajo nektar z rožic. Pa se krog zaključi.
A to s čebelami ni iz trte zvito. Legenda pripoveduje, da je, ko si bil še dojenček, v tvojo zibko priletel roj čebel, a da te niti ena sama ni pičila, ko pa so odletele, so ti v ustih pustile med. Tvoj oče je v tem videl znamenje, da boš imel »meden jezik« in te je, ko si odrasel seveda, poslal študirat govorništvo. In se je izkazalo, da je oče imel prav. In da so prav imele tudi čebelice.
In če si medeno govoril, ni čudno, da so te ljudje imeli radi in so te izvolili za škofa, še preden si bil sploh krščen. Takšno moč ima beseda. Ne pravimo zaman, da lepa beseda lepo mesto najde, prava pa zadene žebljico na glavico. In ti, ki si se močno zanašal na Učlovečeno Besedo, si govoril lepó in prav, da so bile zadete ne le žebljice, ampak tudi grešniki – naravnost v srce in so se spreobračali. Med njimi sam sveti Avguštin.
V brevirju, malo prirejeno po 81. psalmu molimo: »Z medom iz skale nas je nasičeval!« In to res velja zate, ki si bil po škofovski službi »skala«: Petrova skala, Cerkev … iz tvojih ust pa se je cedil med Božje besede.
Oče ti je po incidentu s čebelami, dal ime Ambrož, saj je ambrosia grška beseda za mano, božjo hrano, oziroma hrano bogov, hrano nesmrtnosti. In ti si s svojo besedo, z »medom iz skale«, ljudi vodil do nebes – do nesmrtnosti.
Ljubi moj sveti Ambrož. Prav nenavadno se mi zdi, da smo ti Slovenci, ki veljamo za narod čebelarjev, zgradili eno samo cerkvico, pa še ta je podružnična … in je bolj kisla tolažba, da bo prav kmalu mnogo cerkva in far pri nas, zgolj »podružničnih«.
Ljubi Božji čebelar. Obilo žegna za tvoj god. Pa ga nam, ki smo zmédeni, vrni medenega.
Gregor
PRISLUHNI
