Moj ljubi sveti Anastazij I.!

Ne bom se pretvarjal, da vem kaj dosti o tebi, saj konec koncev kaj dosti o tebi niti ni znanega. Hočem reči: zgodovina mi seveda pove, da si bil devetintrideseti papež, da si svoje papeževanje nastopil 27. novembra leta 399 in ga zaključil 19. decembra 401. 

Tvoj kratki pontifikat je bil zaznamovan s polemiko okrog zgodnjekrščanskega učenjaka Origena, oziroma o pravilnosti in pravovernosti njegovih spisov. Aleksandrijski škof Teofil je prepovedal branje Origenovih del, ki so tako prva vpisana na znameniti Cerkveni »index« oziroma »seznam prepovedanih knjig«. Ti, ljubi sveti Anastazij, pa si na zmote v Origenovih spisih le opozoril in jih seveda obsodil, nisi pa prepovedal branja, kar mi seveda pove dosti o tebi in tvojem gledanju na svet in sveto.

A te reči navadnemu smrtniku in povprečno izobraženemu kristjanu današnjega časa niso ne znane ne zanimive. Tisto kar v zvezi s tvojim pontifikatom kristjani še najbolj in še danes občutimo je, da si zapovedal oziroma uvedel branje evangelija stoje.

Meni osebno pa je v skopih zapisih o tebi in tvojem življenju najbolj zanimiv podatek, da si bil sin »prezbitra«. Kar seveda pomeni, da je bil tvoj oče predstojnik v krščanski skupnosti, po vsej verjetnosti pa lahko špekuliram, da je bil tvoj oče duhovnik, morda celo škof – kar samo po sebi za tiste čase ni nič nenavadnega – za naše čase pa bi bil to hud trač. Še večji škandal in pohujšanje pa bi bil za nas podatek, da te je na papeškem prestolu nasledil Inocenc I., ki je bil tudi sicer tvoj naslednik. Torej – sin! 

Še enkrat poudarjam, ljubi moj sveti Anastazij, da se seveda zavedam, da sta tako teološki študij kot posvečevanje duhovnikov v tistih zgodnjih krščanskih in cerkvenih časih potekala precej drugače kot danes, in da se prav nič ne zgražam. Prej nasprotno. Saj vemo, da je odnos do posla, uspeha in dobička v »družinskem podjetju« precej drugačen, kot v državni firmi, kjer se hitro zgodi, da se zgolj »hodi v službo« ali »po plačo« in da smo po tisočletju in pol, ki nas loči od tvojih »kriznih časov« prišli do take krize, ko smo prisiljeni razmišljati o privatnem sektorju tudi na področju pastorale in zakramentov.

Morda me bo kdo zaradi tovrstnega razmišljanja uvrstil na »index«, tak ali drugačen. Ne bi bilo prvič, saj so se o meni že – kot o Origenu – kresala različna mnenja. Upam pa, da se bo vedno našel kak Anastazij, ki se bo, če ne že zavzel zame, vsaj priporočil mil pogled. Do sedaj se je še zmeraj.

Ljubi moj sveti Anastazij I.! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor

PRISLUHNI