Ljuba moja sveta Angela!

Ti si ena taka »teta iz ozadja«!
»Teta« zato, ker smo nekdaj – no, pa tudi danes se ponekod še sliši ta izraz – na vasi tako rekli vsem ženskam. Teta – ni bila očetova ali mamina sestra, ampak beseda, ki nas je obvarovala, da bi uboge ničhudegasluteče vaške ženice obkladali s »tovarišica«! »Gospa« pa je bil tudi kar nekoliko prehud izraz, da bi ga prilimal na sosedo, ki je v škornjih gazila po njivi, pa čeprav je bila po srcu, duši in tudi obnašanju prava dama.

Tete – pa so bile tudi ženske, ki so zgodaj ovdovele in se niso več poročile, ali pa se poročile sploh nikoli niso. Ženske, ki so, ker niso imele ali več imele svoje družine, v preobilju prostega časa, vedele o drugih družinah vse in še več. Včasih – preveč. Ženske, ki so se znale vtakniti v vsako reč. Najsi je bilo prav ali ne.

Tudi ti si svojo družino kar kmalu izgubila. In si imela – če se temu sme tako reči – preobilje časa. In si lahko videla stiske in nadloge drugih. In si pomagala. Mladini in ženskam. Sirotam.
Današnje navseokoliseberenčeče feministke se sploh ne zavedajo, kako široko in globoko si jim zorala ledino, ko si ustanovil Družbo Bogu posvečenih devic, ki so tako dobile varnost in streho nad glavo – da o ugledu sploh ne bi – v časih, ko so imele ženske na svetu le tri izbire: poroko, samostan ali smrt! A ker si sebe in svoje – ha! – tovarišice posvetila Bogu, si se jim, bojevitim feministkam namreč, zamerila do smrti in čez.

Da nisi le »teta«, ampak »teta iz ozadja«, pa je jasno čisto vsakemu. Mnogi namreč ne vedo, da se je ta Družba Bogu posvečenih devic preoblikovala in preimenovala v »uršulinke«, ki jih danes poznajo vsi: samo da pritisneš na kljuko farovža, odškrneš cerkvena vrata ali vstopiš na ljubljansko trolo, že švigajo naokoli kot drobne sive miške. In vsi mislijo, da jih je ustanavljala sveta Uršula, ki si jo pa ti, navdušena nad njeno svetniško zgodbo, le vzela za vzor in zavetnico. In tako tudi nad svojo »ustanovo« bdiš, kot si tudi živela, tiho in skrito – iz ozadja!

No … kmalu po tvoji smrti so skrbni cerkveni možje poskrbeli, da so tvoje tovarišice in device zaprli za samostanske zidove, kjer ostajajo do današnjih dni … ko prav nekatere od uršulink stopajo iz ozadja v ospredje. Vsaj medijsko. Ko so dale vedeti moškemu in feministično zagrenjenemu svetu, da so žive. In krvave pod kožo, kot vsi. Da navijajo za naše košarkarje. Da smučajo. Da obvladajo internet. In sem videl, da so nekatere odložile pokrivala … in ne vem: ali se je pokvaril pralni stroj, ali gre za modno muho ali za spremembo pravil …

Kakorkoli: jaz to pozdravljam. Dama je dama, pa če je teta, tovarišica, gospa ali nuna – se pravi sestra, ali svetnica … Kot ti, moja ljuba sveta Angela Merici!

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor