Ljubi moj sveti Anton Padovanski!

Na neki način je hecno, kar priznaj, da sem v zadregi in ne najdem pravih besed, s katerimi bi te ogovoril. Konec koncev si priprošnjik za izgubljene reči in se k tebi zatekajo vsi, ki so kaj izgubili: dežnik, prstan ali denarnico … Le tistih, ki so izgubili pamet, ni prav dosti. Kako pač le?! Tak, ki izgubi pamet, bo težko našel pot do tebe … takega moraš poiskati ti! In nekdo, ki je izgubil pamet, je običajno izgubil tudi Boga, pa smisel življenja in pravo smer … in samega sebe. Takim rečemo: izgubljeni sin! In takih si ti, kot spovednik precej našel!

No, jaz sem pa tudi malo zašel in se izgubil v temle svojem pisanju …

Hočem reči: ne vem, če si čisto pravi naslov zame, ki ne najdem pravih besed. Saj, ko iščem prave besede, iščem nekaj, kar ni izgubljeno! Kako bi bilo lahko izgubljeno, nekaj kar še ni?! In (še) nisem izgubil?! Je pa po drugi strani res, da se k tebi zatekajo tudi taki, ki bi se radi poročili, pa ne najdejo pravega moža ali žene. In če takim pomagaš, zakaj bi ne pomagal meni? … Saj je včasih težje najti pravo besedo kot pravega sopotnika v življenju!

In si zavetnik in priprošnjik tudi zaljubljenim … in smo spet pri teh, ki so izgubili pamet!

Čeprav je treba povedati, da je razlika … velika razlika … če človek izgubi pamet zaradi ljubezni ali če jo izgubi iz neumnosti. Kot je razlika, če človek izgubi srce ali če je brez srca!

No, ker si priprošnjik za tolike in tako pomembne reči kot sta srce in pamet, je tako rekoč ni cerkve v naši ljubi deželici, ki ne bi premogla tvoje slike, še rajši pa kipa, ki visi ali stoji, če ne drugje pa pod korom, tako kot je to v naši farni cerkvi! In ker – verjetno tudi po tvoji zaslugi – pri nas kar mrgoli Antonov, Tonetov in Tončk, te imamo kar za svojega, pa čeprav te tvoj vzdevek jasno locira v Padovo, v Italijo torej. Kajti tam si umrl. Le redko kdo pa ve, da si se rodil v Lizboni in si bil v resnici Portugalec, ter da je tvoje krstno ime Fernando. 

»Iskal« si se tudi sam, saj si se najprej – še najstnik – pridružil regularnim avguštinskim kanonikom (uf, kakšen »kunšten« naziv za redovnike), potem pa si srečal preproste, sveže ustanovljene, tedaj še enotne manjše brate, in tudi njihovega ustanovitelja Frančiška Asiškega, in si se jim pridružil. In ker si vsaki spodobni družini spodobi tudi, da se kdaj skrega in se potem bratje (in sestre) vse življenje gledajo po strani, so se tudi ti manjši bratje kasneje razdelili na frančiškane, kapucine in minorite. Ali so izgubili glavo, pamet, srce, voljo ali zgolj redovna pravila, posteljo in miren spanec … o tem pač ne bi. Saj ti nisi nič kriv. In težko najdeš, česar ni.

Čisto po naključju, kot radi imenujemo Božjo previdnost, in ne da bi iskali, so odkrili tvoj pridigarski talent. Pa si potoval in pridigal. In s takimi, ki te niso hoteli poslušati, nisi izgubljal časa in si raje pridigal takim, ki so našli čas zate … pa četudi ribam. 

Umrl si mlad, komaj petintridesetleten, saj si svoje življenje izgubil, da bi ga našel v Kristusu!

Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas!

Gregor