Ljubi moj sveti Arsenij!

Povej, je težko biti svetnik, z imenom, ki bi ga človek prej pripisal kakemu liku iz risanke ali komične nadaljevanke?

Verjetno sem eden redkih Slovencev, ki še nisem bil v Grčiji. Ko sem bil srednješolec, tovrstni izleti še niso bili tako zelo popularni, kot so danes. Pa bom pristavil kar: Hvala Bogu! Saj, iz posnetkov, ki sem jih videl lahko sklepam, da se večina mularije, ki se odpravi žurat na grške otoke, sploh ne spomni, da so bili na grških otokih in bi jih lahko z avtobusom peljali dvakrat okrog šole, pa naj izbruhajo, kar mislijo, da morajo izbruhati. Prihranili bi pa časa in denarja! 

Morda pa pretiravam … Iz gole zavisti, ker mi ni dano, da bi šel malo po svetu in sem vseskozi samo doma, saj mi za kaj takega primanjkuje tako časa kot denarja.

Ti, moj ljubi sveti Arsenij, si svoj dom zapustil že dvanajstleten. In tvoj dom ni bil kjerkoli. Doma si bil v vsem znani Betaniji. Kraju, ki je znan po dobrih žurih. No, vsaj en velik žur je zagotovo bil – tistega dne, ko je Jezus iz groba priklical ubogega Lazarja.

Čeprav je seveda res, da je od časov, ko je Jezus poskrbel za dobro voljo in Marta za dobro jedačo, pa do dni, ko si se ti podil po ulicah Betanije, minilo skoraj tisoč let. Pot te je vodila v samostan v Sirijo, nato pa na še v Carigrad. Vse kraji, ki jih ne poznam in kjer še nisem bil. In kot rečeno, tudi še nisem bil na Krfu, kamor so te poslali past ovčice. No, ne tako čisto dobesedno, a za pastirja si bil. Za episkopa. Čuvaja. Za škofa.

In nadalje življenjepis ne poroča o nobenih posebnostih. Vestno, dosledno in pobožno si opravljal zaupano ti škofovsko službo, očitno tako vestno, dosledno in pobožno, da so imeli dovolj razlogov, da so te razglasili za svetnika. 

Potemtakem je upanje tudi za naše škofe.
Pa zame tudi.

Vestno, dosledno in pobožno.
Kot je rekel Jezus tvoji nekdanji sokrajanki Marti: »Le eno je potrebno.(Lk 10, 42)«

Ljubi moj sveti Arsenij. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

Gregor