Ljuba moja sveta Bazilij Veliki in Gregor Nacijanški!
Tokrat pa moram res izbirati in seveda prav izbrati besede, ko se silim v gosté dvema tako imenitnima in ne zgolj po imenu velikima človekoma.
Neizobražen in gostobeseden kot sem, zlahka zinem kakšno neumnost in neumestnost. In je prav zanimivo in smešno, da ljudje običajno – vsaj jaz sem take sorte – največ govorimo takrat, ko v resnici ne vemo, kaj bi sploh rekli. Moder človek se ne boji molka, neumneža pa tišina vznemirja, in če se temu pridruži še sapica zadrege, se tisto, kar bi moralo ostati skrito pod pepelom, kaj hitro razplamti. In če je glava polna prazne slame, ga ni gasilca, ki bi bil pravočasen.
Tole moje besedičenje je pravzaprav praktičen prikaz le-tega. Pa vendar ne morem utihniti. Ker ne smem. Saj sem se zavezal in obljubil, da bom vsak dan poklepetal s svetnikom, ki mi ga na bregove zanesejo koledarski valovi.
Oba, ljuba moja sveta prijatelja, sta izšla iz svetniških družin, oba sta hudo študirana in izobražena in oba škofa … in to so tri teme, o katerih bi z veseljem kaj pikrega pripomnil. Lahko bi, ljubi moj sveti Bazilij Veliki, primerjal tvojo in svojo družino, ki sta obe precej številčni, lahko bi na tehtnico vrgel vašo in našo »svetost«, da bi se bralstvo in poslušalstvo režalo … pa ne bom. Ker je svetost družin že od nekdaj, danes pa še toliko bolj, na udaru, in ker umazanega perila ne perem na vaškem koritu – sploh je to početje, ki ga prepuščam svoji boljši polovici in potomcem, pa še ti to počenejo s pomočjo pralnega stroja –, in ker tisti, ki smo blagoslovljeni z velikimi družinami, vemo da smo srečni in sveti, pa četudi se kdaj pa kdaj bolj glasno pogovarjamo ali pa se kak dan tudi ne, tistih pa, ki tega ne vidijo in ne razumejo, pa nima smisla prepričevati kakšen je pravi okus grozdja, za katerega sami trdijo, da je kislo.
Lahko pa bi, ljubi moj Gregor Nacianški, s tabo razdrl kako o škofovstvu, sploh v luči podatka, da je bil tudi tvoj oče – škof … pa ne bom. Ker Cerkev pretresajo vseh vrst škandali in bi ostalo moje razbijanje šal o duhovnem in biološkem očetovstvu povsem neopazen tresljaj, predvsem pa se mi zdi, da bi tresel napačno drevo.
Zato bom rekel nekaj besed o vajinem prijateljstvu. Ki je nenavadno. V več pogledih. Ker gre za prijateljstvo, ki še po smrti ni ugasnilo – saj godujeta skupaj, na isti dan. Ker gre za prijateljstvo, ki se nikoli ni skalilo – kar je nenavadno, saj gre za prijateljstvo med dvema intelektualcema in izobražencema, med dvema duhovnikoma in škofoma, in vsaj prvi pari, če že drugi ne, radi med seboj tekmujejo in so prijateljstva redka.
Sem povedal zadosti? Sem bil zadosti piker? Lahko že utihnem?
Ljuba moja sveta Bazilij Veliki in Gregor Nacianški. Opravičujem se vama, ker sem vama s svojimi neumnostmi in neumestnostmi kradel dragoceni večni čas.
Obilo žegna ob vajinem godu. Pa nam ga vrnita in izlijta na nas.
Gregor